Prevod kot zaščitna listina: Hamlet v prevodu Borisa PasternakaBizjak, Vitja (Avtor) Podlesnik, Blaž (Mentor) Currie, Oliver (Mentor) ruska književnostangleška književnostzaščitna listinaprevodi vruščinoBoris PasternakWilliam ShakespeareHamletRusijo v prvi polovici prejšnjega stoletja eden za drugim doletijo siloviti pretresi – od prve svetovne vojne in revolucije do državljanske vojne in stalinističnega terorja –, ki v določenih avtorjih vzbudijo občutek nemočne ujetosti v toku zgodovine. Ana Ahmatova, Osip Mandelštam in drugi rešitev vidijo v literarnem osmišljanju lastne življenjske in ustvarjalne poti, saj bi jim to zaradi tesne povezave med besedo in stvarnostjo, značilne za rusko kulturo, omogočilo, da si resnično povrnejo subjektnost in poudarijo pomen posameznikove biografije, ki se v medvojni Sovjetski zvezi ne zdi mogoča. To posebno, dotlej spregledano vrsto literature na začetku 80. let s konceptom zaščitne listine teoretsko uokviri Dmitrij Segal; na seznam njenih avtorjev uvrsti tudi Borisa Pasternaka, vendar odločitve podrobneje ne utemelji. V prvem delu naloge zato najprej ekspliciramo upoštevne Segalove razprave in ugotavljamo splošne značilnosti zaščitnolistinskih tekstov, nakar skušamo v to tradicijo umestiti Pasternaka. Njegovo specifiko opredelimo skozi pregled ustvarjanja od začetka 20. let do smrti, znotraj katerega se osredotočamo predvsem na pesnikov prvi avtobiografski tekst Zaščitna listina in edini roman Doktor Živago. Določimo naslednje lastnosti Pasternakove zaščitne listine: pisanje o pisanju, nedovoljenost, prisilnost, dvojništvo, talismanskost, ambivalenten odnos do ruske kulturne tradicije, avtor/lik kot kulturni junak ter tekst kot kataliza preporoda. Prvi del naloge sklepa vpogled v Pasternakovo duševnost, ki jo zlasti v 30. letih zaznamuje notranji boj dveh stremljenj: govoriti resnico in ostati živ. Če pesnik dogodke 20. let osmisli v Zaščitni listini, se zdi, da naslednjo veliko krizo premosti s prevodom Shakespearjevega Hamleta. Drugi del naloge je skladno s to ugotovitvijo oz. za namene izpeljave teze, da lahko funkcijo zaščitne listine opravlja tudi prevod, posvečen prenosu Pasternakove zaščitnolistinske specifike z avtorskega ustvarjanja na njegovo prevajalsko dejavnost. Potem ko s pregledom od klasicizma do druge svetovne vojne ponazorimo osrednje značilnosti in teoretične tokove prevajanja v ruski kulturi, se osredotočimo na Pasternaka kot prevajalca. Vpenjamo ga v tradicijo sovjetskega prevoda, pri čemer smo pozorni na spreminjanje njegovega odnosa do prevajanja in na prevajalska načela, ki jim sledi. Posebej izpostavimo lirizacijo prevoda in predstavo o prevodu kot avtorskem delu. Sledi poglavje o Shakespearju in pomembni vlogi, ki jo je odigral pri oblikovanju ruske literarne in kulturne tradicije. V tem smislu se za interpretacijo odnosa med Pasternakom in Shakespearjem, pa tudi Pasternakom kot ponovnim prevajalcem Hamleta in njegovimi predhodniki, sama ponuja Bloomova teorija o tesnobi vplivanja. Nalogo zaokrožata primerjava z Doktorjem Živagom in analiza samega prevoda, v okviru katere smo konkretno preučili Pasternakove prevajalske posebnosti (z vidika zunanje oblike, zvočne podobe, uprizorljivosti, individualizacije in lirizacije) in obravnavo krščanske tematike. Kažeta na to, da Pasternak usodo danskega princa povezuje najprej z usodo Kristusa, posredno pa tudi z lastno zgodovinsko izkušnjo, in nas nazadnje pripeljeta do potrditve naše hipoteze. Ker ima Pasternakov prevod Hamleta vse značilnosti njegovih (tj. Pasternakovih) avtorskih zaščitnolistinskih tekstov, ugotavljamo, da lahko funkcijo zaščitne listine opravlja tudi prevod.[V. Bizjak]20252025-08-30 07:16:06Magistrsko delo/naloga171671sl