Duhovna zloraba v luči socialnega delaŠvajncer Vrečko, Zmago (Avtor) Poštrak, Milko (Mentor) kultžrtev duhovne zlorabeposlediceozaveščanjedeprogramiranjeV magistrskem delu preučujem duhovno zlorabo in kako to obliko zlorabe doživlja njena žrtev. V teoretičnem delu pojasnjujem, kaj pomeni pojem duhovne zlorabe. Raziskujem, kako lahko socialno delo s svojo interdisciplinarnostjo soustvarja rešitve z žrtvami duhovnih zlorab. Zanima me, kakšen odnos ima socialno delo do duhovnosti in religioznih izkušenj uporabnic in uporabnikov. Hkrati me zanima, katere so lastnosti zdrave skupnosti in katere lastnosti škodljive, duhovno zlorabljajoče skupnosti oziroma kulta. Kakšno je lahko duševno zdravje žrtev duhovnih zlorab, če se nahajajo v zlorabljajočem okolju? Raziskava je utemeljena z vidikov sistemsko-ekološkega modela socialnega dela, socialno-konstruktivističnega modela socialnega dela in radikalnega modela socialnega dela. V okviru analize tveganja me zanimajo dobički žrtev duhovnih zlorab. Kot duhovno zlorabo obravnavam tudi spolno zlorabo, ki je lahko del duhovne zlorabe, vendar pa to ni nujno. Socialno delo z uporabniki, ki so zasvojenimi z različnimi substancami, primerjam s socialnim delom, ki ga je mogoče imeti z žrtvami duhovnih zlorab, ki so lahko zasvojene z religijo. Analiziram posebne vloge socialnega dela pri delu z žrtvami duhovnih zlorab. Kulti in njihove voditeljice ali voditelji zlorabljajo svojo moč in izvajajo nad članicami in člani nadzor uma in prisilni nadzor, kar pojasnim, hkrati pa razpravljam o možnostih deprogramiranja ujetnic in ujetnikov kultov. Med drugim obravnavam tudi psihoterapijo kot potencialno duhovno zlorabljajočo prakso. V empiričnem delu predstavljam ugotovitve raziskave, ki sem jo izvedel z žrtvijo duhovne zlorabe. Raziskava je kvalitativna eksplorativna singularna študija primera enostavnih enot. Imel sem polstrukturirani nestandardizirani intervju z vodili. Gre za prvo slovensko raziskavo na tem področju v okviru socialnega dela. Vprašanja so bila povezana z žrtvino zgodbo duhovne zlorabe, posledicami duhovne zlorabe, odnosom do duhovnih praks žrtve, žrtvinimi preteklimi in sedanjimi odnosi z družino in drugimi ljudmi, duhovno zlorabo kot spolno zlorabo, ustrahovanjem žrtve, njeno obravnavo v državnih institucijah in tako naprej. Ugotavljam, da žrtve duhovnih zlorab potrebujejo primerno strokovno obravnavo v državnih organih in jim je treba verjeti, kar še ni uveljavljena praksa v Sloveniji, tudi zaradi nepoznavanja duhovne zlorabe in stigmatiziranja, diskriminacije ter obtoževanja žrtev, češ da so same krive za zlorabo. To jih lahko retravmatizira. Treba je torej spremeniti politiko državnih organov za primernejšo zaščito žrtev. V kultih se uporabljajo tehnike nadzora uma in prisilni nadzor, česar institucije in stroka ne poznajo tako dobro, zato je treba bolj ozaveščati o tej problematiki. Spoznavam, da je duhovno zlorabljen lahko vsak človek ne glede na svojo preteklost ali ranljivost. Primerna bi bila ustanovitev nevladne organizacije za pomoč žrtvam duhovnih zlorab, kot se že dogaja v tujini. Žrtvam po odhodu je treba na podlagi osebnega načrta omogočiti dostojen prehod iz avtoritarne skupnosti v svobodno življenje, podpore pri tem pa pogosto nimajo in so ogrožene ter osamljene, s psihološkimi težavami. Žrtve morajo sodelovati pri soustvarjanju rešitev zanje, česar niso bile navajene v kultih. S tem lahko razvijajo avtonomijo in osebno voljo. O duhovni zlorabi se v slovenskem prostoru govori premalo, zato bi bilo primerno, da bi se socialni delavci in raziskovalke ter raziskovalci bolj posvetili tej problematiki, z osredotočenostjo na delo s travmatiziranimi ljudmi in učenjem tehnik deprogramiranja. Koristno bi bilo tudi preiskovanje potencialno zlorabljajočih skupnosti na terenu z akcijskim raziskovanjem ali pa večje zaposlovanje socialnih delavcev v religijskih institucijah.[Z. Švajncer Vrečko]20252025-08-28 09:00:06Magistrsko delo/naloga171559sl