Preventiva samomorilnega vedenja pri pacientih z bipolarno motnjoGorišek, Neža (Avtor) Lapanja, Aljoša (Mentor) Thaler, Darja (Recenzent) diplomska delazdravstvena negabipolarna motnjasamomorilnostpreprečevanje samomorilnega vedenjaintervencije medicinskih sesterUvod: Bipolarna motnja je kronična razpoloženjska duševna motnja. Je doživljenjska bolezen, ki ima spremenljiv potek, odraža pa se v epizodah menjav razpoloženja. Pogosto vpliva na vsakdanje življenjske aktivnosti obolelih, saj povzroči kognitivne in funkcionalne motnje in s tem zmanjšuje kakovost življenja. Močan vpliv duševnih motenj na vsakdanje življenje obolelih in s tem tudi manjšanje kvalitete življenja obolelih povečuje možnost za samomor. Za ljudi z bipolarno motnjo je značilna višja stopnja smrtnosti, največji vpliv ima samomorilnost. Namen diplomskega dela je s pregledom literature raziskati, s kakšnimi težavami in dejavniki tveganja se srečujejo pacienti z bipolarno motnjo, ki imajo samomorilne misli, in raziskati aktivnosti zdravstvene nege, ki pri obravnavi pacientov z bipolarno motnjo pozitivno vplivajo na zmanjšanje samomorilne ogroženosti. Metode dela: Pri pisanju diplomskega dela je bila uporabljena opisna oziroma deskriptivna metoda dela s pregledom literature. Iskanje relevantne literature je potekalo od decembra 2023 do februarja 2024 z uporabo spletnega portala Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani (DiKUL), spletnega iskalnika Google učenjak in bibliografskih zbirk PubMed ter CINAHL Ultimate. Rezultati: Med dejavnike tveganja za pojav samomorilnega vedenja pri pacientih z bipolarno motnjo uvrščamo nedavne afektivne epizode, zgodovino preteklih poskusov samomora, psihotične simptome, pretekle hospitalizacije in agresijo. Avtorji so poudarili, da je ključen element za zmanjševanje tveganja za samomorilne misli natančna ocena specifičnih psihotičnih simptomov. Pomembno je natančno spremljanje pacientov z mešanimi epizodami. Med aktivnosti zdravstvene nege, ki preventivno vplivajo na zmanjšanje samomorilne ogroženosti pacientov z bipolarno motnjo, sodijo natančno ocenjevanje adherentnosti pacientov do terapije s strani zdravstvenih delavcev, bolnikova skrb za boljše razumevanje bolezni in pridobivanje pozitivne identitete, usposabljanje zdravstvenega kadra z namenom zmanjšanja obremenitve medicinskih sester, ustvarjanje dobrih pogojev za iskreno in odprto komunikacijo s pacienti, ustrezno ravnovesje med ustvarjanjem pristnega stika s pacientom in nadzorom med procesom zdravljenja ter ohranjanjem strokovnosti. Ugotovljeno je bilo, da je pomembno tudi ohranjanje skrbi zase s strani zdravstvenega kadra in da je potrebna zadostna formalna podpora za zmanjšanje obremenitev medicinskih sester. Razprava in zaključek: Znano je, da je smrtnost pacientov z bipolarno motnjo višja zaradi samomorilnih nagnjenj. Z ozaveščanjem glede dejavnikov tveganja, ki vplivajo na povečanje samomorilnih misli, lahko pacienti prepoznajo svoje težave in si poiščejo ustrezno pomoč. Z izvajanjem aktivnosti zdravstvene nege ter ustvarjanjem podpornega okolja lahko vplivamo na zmanjšanje samomorilnih misli pri pacientih z bipolarno motnjo. V prihodnosti bi bilo potrebno izvesti podrobne raziskave tudi v slovenskem okolju, z namenom izboljšanja skrbi za omenjene paciente v Sloveniji. Na podlagi raziskav bi se lahko oblikovala priporočila, ki bi bila v pomoč zdravstvenim delavcem, ki delujejo na psihiatričnem področju.[N. Gorišek]20252025-08-28 07:46:01Diplomsko delo/naloga171528sl