<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=171423"><dc:title>Ocena varnosti sestavin kozmetičnih izdelkov za umetne nohte in njihovo odstranitev</dc:title><dc:creator>Lin,	Yue	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sollner Dolenc,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nohti</dc:subject><dc:subject>izdelki za nohte</dc:subject><dc:subject>UV geli</dc:subject><dc:subject>varnost sestavin</dc:subject><dc:subject>označevanje izdelkov</dc:subject><dc:description>Dekoracija nohtov je ljudem znana od časa najstarejših civilizacij. Sestava laka za nohte se je od prvega pojava pred tisočletji močno spremenila – formulacija je veliko bolj kompleksna. V nalogi smo pregledali sestavo nohta in izdelke za nohte, ki smo jih razvrstili v osnovne tipe. Zanimalo nas je, kakšne so razlike med njimi, kako se nanašajo/odstranjujejo ter kateri so dostopni navadnim potrošnikom. Pregledali smo sestavo 35 izdelkov in jih glede na namen uporabe razdelili v 5 skupin: 1. tekočine za dezinfekcijo in dehidracijo nohtne plošče, 2. podlaki, 3. ultravijolični (UV) trdi geli/poligeli/akrilni prahovi, 4. barvni gel laki in 5. nadlaki. V nalogi smo ovrednotili toksikološki profil 7 najpogostejših sestavin. V 1. skupini se najpogosteje uporabljajo etilacetat (prisoten v 14,3 % vseh 35 izdelkov), aceton (8,6 %) in izopropanol (14,3 %). Toksikološko smo pregledali slednja dva in ugotovili, da imata zelo podobno toksičnost ter ne predstavljata tveganja ob predvidljivi uporabi v kozmetičnih izdelkih. V 2. skupini se najpogosteje pojavljajo p-hidroksianizol (37,1 %), hidroksipropil metakrilat (31,4 %), izobornil metakrilat (25,7 %) in hidrokinon (31,4 %). Pregledali smo toksičnost hidrokinona – je nizko dermalno toksičen, a dražeč ter tudi fototoksičen. V kozmetičnih formulacijah je omejen na 0,02 % z zahtevano označbo za profesionalno uporabo, vendar je bil v pregledanih izdelkih prosto dostopen. V 3. skupini so poleg p-hidroksianizola najpogostejši hidroksicikloheksil fenil keton (45,7 %), di-HEMA trimetilheksil dikarbamat (37,1 %) in trimetilbenzoil difenilfosfin oksid (25,7 %). Zadnji dve sestavini smo toksikološko ovrednotili. p-hidroksianizol ima podoben toksikološki profil kot hidrokinon (nizko dermalno toksičen, a dražeč in fototoksičen) z istimi omejitvami ter problemom dostopnosti. Enako velja za trimetilbenzoil difenilfosfin oksid, le da je dovoljena koncentracija višja (5 %), ker ni dražeč niti fototoksičen. V 4. skupini se najpogosteje pojavljata hidroksicikloheksil fenil keton (45,7 %) in 2-hidroksietil metakrilat (HEMA; 42,9 %). To zadnjo sestavino smo podrobneje toksikološko ovrednotili. Je nizko dermalno toksična, a draženja kože in fototoksičnosti še niso popolnoma potrdili. Je omejena na profesionalno uporabo, a je prav tako prosto dostopna v izdelkih. V 5. skupini se pogosto pojavlja hidroksipropil metakrilat (HPMA; 31,4 %). Pregledali smo varnost HPMA – je nizko dermalno toksičen, potencialno fototoksičen in draži kožo. Ob pravilni uporabi ne predstavlja večjih tveganj. Zaključili smo, da nekateri izbrani izdelki vsebujejo spojine, ki ob nepravilni oz. neprofesionalni uporabi predstavljajo določeno tveganje za neželene učinke, zato so primerni le za uporabo v salonih. Izdelki, ki teh spojin ne vsebujejo, so varni za uporabo neprofesionalnih potrošnikov.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-08-26 08:45:30</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171423</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
