<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=171334"><dc:title>Dejavniki posttravmatske stresne motnje po porodu - pregled literature</dc:title><dc:creator>Šef,	Naja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prelec,	Anita	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kavčič,	Tina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>babištvo</dc:subject><dc:subject>posttravmatska stresna motnja</dc:subject><dc:subject>porod</dc:subject><dc:subject>dejavniki tveganja</dc:subject><dc:subject>babice</dc:subject><dc:description>Uvod: Posttravmatska stresna motnja po porodu je resna duševna motnja, ki prizadene 4–7 
% žensk, najpogosteje kot posledica travmatične porodne izkušnje. Simptomi lahko 
negativno vplivajo na samopodobo matere, navezovanje na otroka in kakovost partnerskih 
odnosov. Zgodnje presejanje je ključen korak obravnave žensk s posttravmatsko stresno 
motnjo. Pomembno je tudi širše ozaveščanje o stanju za zmanjšanje stigme in izboljšanje 
duševnega zdravja mater v poporodnem obdobju. Celosten pristop, ki vključuje fizično in 
psihično dobrobit ženske, je ključ do kakovostne obporodne oskrbe. Namen: Namen  
raziskave je preučiti dejavnike tveganja in raziskati vlogo babic pri obravnavi žensk s 
posttravmatsko stresno motnjo po porodu. Cilj naloge je povečati ozaveščenost javnosti in 
zdravstvenih delavcev o pomembnosti pravočasnega prepoznavanja in ustrezne obravnave 
posttravmatske stresne motnje po porodu.  Metode dela: Uporabili smo deskriptivno metodo 
s sistematičnim pregledom literature. Vire smo iskali v podatkovnih bazah CINAHL, 
ScienceDirect, Wiley Online Library, Uporabili smo naslednje ključne besede v slovenskem 
in angleškem jeziku: posttravmatska stresna motnja, porod, dejavniki tveganja, babica; 
posttraumatic stress syndrome, childbirth, risk factors, midwife. Iskalno strategijo smo 
prikazali s PRISMA diagramom, vključene vire pa smo razvrstili po hierarhiji dokazov. Pri 
izbiri literature smo upoštevali merila vsebinske ustreznosti, dostopnosti celotnega besedila, 
slovenskega ali angleškega jezika ter letnice objave (2015 ali kasneje). Analizirali smo jih 
glede na velikost vzorca, uporabljena merilna orodja in ugotovitve o dejavnikih tveganja z 
razvojem PP-PTSM. Rezultati: Glavni dejavniki tveganja za nastanek posttravmatske 
stresne motnje po porodu so subjektivno doživljanje poroda kot travmatičnega dogodka, 
občutek izgube nadzora, predhodne travmatične izkušnje, duševne motnje v anamnezi, 
pomanjkanje socialne podpore in neustrezna komunikacija z zdravstvenim osebjem. Babice 
imajo pomembno vlogo pri preprečevanju posttravmatske stresne motnje po porodu, 
predvsem z empatijo, stalno prisotnostjo, spoštovanjem porodnih želja in omogočanjem 
varnega okolja. Razprava in zaključek: Na podlagi naše raziskave lahko zaključimo, da je 
ključnega pomena prepoznavanje dejavnikov tveganja ter poznavanje vloge babice kot 
prvega stika v obporodni obravnavi. Kakovostna, empatična in neprekinjena babiška 
obravnava pomembno prispeva k zmanjšanju tveganja za razvoj motnje. Priporočljivo je 
uvajanje presejalnih orodij za posttravmatsko stresno motnjo po porodu ter dodatno 
izobraževanje babic na področju duševnega zdravja žensk v poporodnem obdobju.</dc:description><dc:publisher>[N. Šef]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-08-23 07:45:35</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171334</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
