<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=171202"><dc:title>Družinska dinamika po samomoru</dc:title><dc:creator>Barber,	Melani	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gril,	Alenka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>samomor</dc:subject><dc:subject>družinska dinamika</dc:subject><dc:subject>odzivi družinskih članov</dc:subject><dc:subject>podpora družini</dc:subject><dc:subject>stigmatizacija</dc:subject><dc:subject>ozaveščanje</dc:subject><dc:subject>preventiva</dc:subject><dc:description>Raziskovanje v svojem diplomskem delu sem usmerila v družinsko dinamiko po samomoru enega izmed družinskih članov. Z raziskavo sem želela doseči razumevanje o tem, kako dogodek samomora vpliva na preostalo družino, do kakšnih sprememb prihaja v družinskih odnosih, vlogah in komunikaciji ter kaj predstavlja družinam največjo oporo v težkih časih po izgubi. V teoretskem uvodu predstavim samomor, preprečevanje tega dejanja, pišem o stigmatizaciji in pomembnosti ozaveščanja. Opišem tudi spremembe družinske dinamike, v nadaljevanju pa predstavim še proces žalovanja, psihološke in čustvene vidike, vire pomoči ter vlogo socialnega dela pri celostni podpori družinam po samomoru. Raziskava je kvalitativnega značaja, znotraj katere sem s pomočjo smernic za intervju izvedla osem pogovorov z družinskimi člani, ki so doživeli izgubo zaradi samomora v družini. Zastavila sem si sedem raziskovalnih vprašanj, na katera sem poskušala odgovoriti tekom raziskovanja. Moj vzorec je bil neslučajnostni in namenski, sogovorniki so bili člani raznolikih družin, pri katerih je od izgube minilo vsaj dve leti. Z njihovo pomočjo sem prišla do zbranih podatkov, ki kažejo, da družine po samomoru pogosto doživljajo spremembe v družinski dinamiki, zlasti v družinskih odnosih, vlogah in komunikaciji. Družinski člani zaradi izgube pogosto doživljajo čustvene spremembe, spoprijemajo se z občutki krivde, strahu, zmedenosti, prav tako so deležni družbene stigme, ki je še vedno prisotna. Istočasno se je izkazalo, da k lažjemu predelovanju izgube pomembno pripomore iskrena in odprta komunikacija, medsebojna povezanost ter združevanje z osebami, ki imajo podobne izkušnje o soočanju s samomorom v družini. Predstavljam tudi predloge, ki se nanašajo na izboljšanje podpore družinam po samomoru in na pomembnost preventivnih smernic za preprečevanje samomorov.</dc:description><dc:publisher>[M. Barber]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-08-19 09:00:48</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171202</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
