<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=171100"><dc:title>Duša in sreča pri Aristotelu: Pot k evdajmoniji skozi  psihično popolnost</dc:title><dc:creator>Abdijanović,	Melisa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zore,	Franci	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Aristotel</dc:subject><dc:subject>duša</dc:subject><dc:subject>sreča</dc:subject><dc:subject>evdajmonija</dc:subject><dc:subject>krepost</dc:subject><dc:subject>razum</dc:subject><dc:subject>psihološka popolnost.</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo z naslovom »Duša in sreča pri Aristotelu: Pot k evdajmoniji skozi psihično 
popolnost« raziskuje Aristotelove koncepte duše in sreče, s poudarkom na poti k evdajmoniji 
skozi razvoj psihološke popolnosti. Na podlagi Nikomahove etike in De Anima (O duši) so 
analizirane temeljne sestavine duše, razmerje med razumom in strastmi ter način, kako 
krepostno delovanje vodi k doseganju najvišjega dobrega. Duša ni razumljena kot nekaj 
ločenega od telesa, temveč kot njegovo funkcionalno načelo, sreča pa kot uresničitev 
razumske dejavnosti v skladu s krepostjo. V sodobnem kontekstu Aristotelov etični projekt 
ostaja relevanten kot odgovor na površna pojmovanja sreče in kot poziv k globljemu 
notranjemu razvoju. Namen dela je pokazati, kako psihološka struktura človeka, vodena z 
razumom in krepostjo, tvori temelj resničnega in izpolnjenega življenja.</dc:description><dc:publisher>M. Abdijanović</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-08-05 07:45:56</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>171100</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
