<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=170497"><dc:title>Razvoj orkestracije v 18. stoletju in njen vpliv na izvajalsko prakso</dc:title><dc:creator>Zupanc Kovač,	Miha	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dvoršak,	Simon	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>orkestracija</dc:subject><dc:subject>18. stoletje</dc:subject><dc:subject>mannheimska šola</dc:subject><dc:subject>Gluckove reforme</dc:subject><dc:subject>historično informirana izvajalska praksa</dc:subject><dc:subject>magistrske naloge</dc:subject><dc:description>Orkestracija je v 18. stoletju doživela intenziven in vseobsežen razvoj, ki je pomembno vplival na oblikovanje glasbenih slogov in na spremembe v izvajalskih praksah. V magistrski nalogi smo raziskali zgodovinski, družbeni in estetski okvir, ki je pogojeval spremembe v sestavi orkestra in način pisanja za posamezne instrumente. Poudarek je na postopnem prehodu iz baročnega načina razmišljanja v klasicistično obliko orkestrskega zvoka, kjer so v ospredje stopili preglednost, ravnovesje in kontrast. Posebno pozornost smo namenili vplivu mannheimske šole, ki je s svojimi inovacijami postavila nove temelje orkestraciji, ter reformam Christopha Willibalda Glucka, katerih cilj je bil večja izraznost, jasnost in dramatičnost v operni umetnosti. Zaradi nenehnega razvoja instrumentov in širjenja njihove tehnične zmogljivosti se naloga poglobi v posamezne skupine orkestrskih instrumentov – godala, pihala, trobila, tolkala, instrumente s tipkami in brenkala. Z zgodovinskim pregledom njihove vloge in razvoja prikazujemo tudi postopno oblikovanje orkestra kot ključnega nosilca glasbene ideje v klasicizmu in njegov pomen za prihodnja obdobja. Skladatelja Wolfgang Amadeus Mozart in Joseph Haydn sta s svojo izjemno ustvarjalnostjo ter s številnimi inovacijami odločilno prispevala k utrditvi in razvoju novih principov orkestracije. To smo prikazali z analizo dveh izbranih del: Mozartove uverture k operi Čarobna piščal, K. 620, in Haydnove Simfonije št. 103 v Es-duru, Hob. I:103, znane tudi kot »Tremolo timpanov«. Poleg analize partitur obravnavamo tudi dirigentski vidik interpretacije in priprave na vajo, s čimer naloga pridobi praktično razsežnost. V sklepnem delu se posvečamo vplivu teh zgodovinskih sprememb na sodobno historično informirano izvajalsko prakso, ki danes stremi k poustvarjanju avtentične zvočne podobe 18. stoletja. Ugotovili smo, da so spremembe v orkestraciji ključno prispevale k oblikovanju klasičnega simfoničnega ideala, ki še danes določa način razumevanja, poučevanja in izvajanja glasbe tega obdobja.</dc:description><dc:publisher>M. Zupanc Kovač</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-07-07 11:30:27</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>170497</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
