Odzivi učencev tretjega in osmega razreda na različne žive živaliCizl, Evita (Avtor) Kos, Marjanca (Mentor) Matjašič, Miha (Komentor) UčenciOdnosi med človekom in živaljootrocinajstnikiodnos do živaliodziv na žive živalipredsodki do živalistrah do živaližive živali v izobraževanjuObstoječe raziskave o odnosu otrok do živali (Herzog in Burghardt, 1988; Prokop in Tunnicliffe, 2008; Binngießer idr., 2015; LoBue in Adolph, 2019) večinoma temeljijo na posrednih metodah, kot so vprašalniki, slikovno gradivo ali videoposnetki, pri čemer ne vključujejo neposrednega stika otrok z živimi živalmi. Tak pristop ne omogoča zajema spontanih, vedenjskih odzivov, ki so ključni za razumevanje pristne izkušnje ob stiku z živaljo. Zaradi tega metodološkega primanjkljaja, smo se v naši raziskavi odločili za drugačen, izkustveni pristop, v katerem smo učencem omogočili neposreden stik z različnimi živim živalmi. Osredotočili smo se na preučevanje odnosa učencev do živali, zlasti na vprašanje, ali se ta odnos spreminja glede na starost in spol. V raziskavo smo vključili 151 učencev iz oddelkov tretjega (8–9 let) in osmega razreda (13 14 let) osnovne šole, s čimer smo zajeli dve različni starostni skupini, da smo dobili vtis o tem, kako se odnos do živali spreminja s starostjo. Učenci so bili v neposrednem stiku s štirimi vrstami živali (kuncem, voščeno rego, afriškim rožnim hroščem in deževnikom), pri čemer smo opazovali njihove vedenjske odzive. Raziskovanje je potekalo individualno. Vsaka žival je bila predstavljena posebej, v enakem okolju in pod nadzorom raziskovalca. Vedenjski odziv učenca smo ovrednotili s pomočjo petstopenjske lestvice, ki je zajemala stopnjo pripravljenosti na fizični stik (od samoiniciativnega rokovanja brez spodbude do popolnega zavračanja živali). Neposredno, po vsakem stiku, je sledil kratek individualni intervju z vsakim izmed učencev, kjer smo z dodatnimi vprašanji raziskovali njihovo subjektivno doživljanje: kako so se ob stiku počutili in ali so zaznali telesne odzive (npr. pospešeno bitje srca, kurjo polt, nelagodje). Ta del je služil kot dopolnilo k opazovanim vedenjskim odzivom. Rezultati naše raziskave kažejo, da različne vrste živih živali sprožajo različno intenzivne negativne vedenjske in čustveno-telesne odzive. Pri tem se je pokazalo, da nevretenčarji izzovejo več negativnih odzivov kot vretenčarji. Kunec se je tako izkazal za najbolj priljubljeno žival v našem vzorcu in je dosegal najvišji delež pozitivnega vedenjskega in čustveno-telesnega odziva. V nasprotju sta afriški rožni hrošč in deževnik sprožala bistveno več odpora med učenci. Pri deževniku se je med starostnima skupinama pokazala tudi statistično značilna razlika, kjer so se starejši učenci odzivali izrazito bolj negativno. Predvsem pri osmošolcih se je kot pomemben dejavnik izkazal tudi spol. Deklice so v večji meri navajale gnus, izražale odpor in telesno nelagodje ob stiku z nevretenčarji. Najizrazitejša razlika med spoloma se je pokazala pri afriškem rožnem hrošču, kjer so deklice izrazito redkeje prijele žival in pogosteje poročale o negativnih občutjih, kot so odpor, kurja polt ali celo strah. Podobni trendi so se pokazali tudi pri deževniku. Pri tretješolcih statistično značilnih razlik med spoloma ni bilo zaznati, kljub temu pa so deklice nekoliko pogosteje poročale o negativnih čustveno-telesnih odzivih ob stiku z voščeno rego. Ugotovitve kažejo, da se odnos do živali s starostjo spreminja, kar se odraža v povečanju negativnih vedenjskih odzivov, predvsem do nevretenčarjev. Obenem pa se, predvsem pri starejših učencih, kažejo tudi razlike v spolu. Medtem ko so bile ugotovitve prejšnjih raziskav o vplivu starosti in spola pogosto neenotne in so temeljile večinoma na posrednih metodah, je 7 naša raziskava s pomočjo neposrednega stika z živalmi omogočila natančnejše opazovanje vedenjskih odzivov učencev. Skladno s tem, se je neposreden stik z živalmi izkazal kot dragoceno orodje pri razumevanju otrokovega odnosa do živali, zato je nujno, da se tovrstne aktivnosti sistematično vključujejo v vzgojno-izobraževalni proces. Pomembno pa je, da te dejavnosti potekajo v okolju, ki zagotavlja varnost otrok in dobrobit živali. Učitelji in drugi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju morajo biti ustrezno usposobljeni za izvajanje tovrstnih dejavnosti, saj s svojim delom pomembno prispevajo k oblikovanju družbe, ki temelji na empatiji, sprejemanju raznolikosti in spoštljivem odnosu do vseh živih bitij in narave na splošno.E. Cizl20252025-07-05 08:30:49Magistrsko delo/naloga170436sl