Legalnost uporabe pravice do samoobrambe držav zoper nedržavne akterjeMiladinović, Marko (Avtor) Brglez, Milan (Mentor) uporaba silepravica do samoobrambeoborožen napadnedržavni akterji51. člen Ustanovne listine Organizacije združenih narodovopinio jurisMagistrsko delo obravnava vprašanje dopustnosti uveljavitve pravice do samoobrambe zoper nedržavne akterje, katerih dejanja niso pripisljiva nobeni državi. Tradicionalni mednarodnopravni red, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, je bil zasnovan za urejanje razmerij med državami in ni predvidel, da bi oboroženi napadi lahko izvirali iz delovanja subjektov zunaj njihovega nadzora. Vendar sodobna varnostna tveganja, predvsem transnacionalni terorizem, to pravno konstrukcijo postavljajo pred nove izzive. Teroristični napadi 11. septembra 2001 so pokazali, da lahko tudi nedržavni akterji povzročijo oborožen napad v smislu 51. člena Ustanovne listine (UL) Organizacije združenih narodov (OZN), kar odpira dilemo, v kakšnih primerih lahko napadena država zakonito poseže po pravici do samoobrambe. Magistrsko delo v ospredje postavlja razumevanje pravice do samoobrambe v okviru tako pogodbenega kot mednarodnega običajnega prava. Pri tem analizira razmerje med tradicionalno razlago 51. člena UL OZN, ki temelji na pravilih Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb in sodni praksi Meddržavnega sodišča, ter sodobno prakso držav, ki skozi ponavljajoča se ravnanja in opinio juris nakazujejo možne premike v razumevanju obsega te pravice. Magistrsko delo ugotavlja, da se pravica do samoobrambe proti nedržavnim akterjem na ozemlju države gostiteljice sicer lahko uveljavi v okviru obstoječega mednarodnega prava, vendar le ob predhodnem soglasju države gostiteljice ali z odobritvijo Varnostnega sveta OZN. Čeprav praksa nekaterih držav nakazuje težnje k širši uporabi pravice do samoobrambe, pa obstoječe mednarodno običajno pravo še ne izkazuje dovolj enotne, dosledne prakse, ki bi jo spremljal jasen opinio juris.M. Miladinović20252025-07-04 10:59:04Magistrsko delo/naloga170394sl