<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=170314"><dc:title>Spremljanje izražanja označevalcev avtofagije LC3 in p62 v celicah HEK293T, HeLa in fibroblastih</dc:title><dc:creator>Kristanc,	Pia	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolinar,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tavčar Verdev,	Petra	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>avtofagija</dc:subject><dc:subject>LC3</dc:subject><dc:subject>p62</dc:subject><dc:subject>imunodetekcija</dc:subject><dc:description>Avtofagija je eden ključnih celičnih procesov, odgovornih za ohranjanje homeostaze
znotraj celice. Avtofagija je inducirana v primeru pomanjkanja hranilnih snovi, kopičenja
agregiranih proteinov, nedelujočih organelov, prisotnosti eksogenih patogenov, stresa itd.
Med avtofagijo pride do razgradnje zajetega tovora (proteinov, nedelujočih mitohondrijev
in drugih organelov …) v veziklu, imenovanem avtolizosom, in sprostitve makromolekul
v citoplazmo, kjer se lahko znova porabijo v anabolnih procesih. Potek avtofagije lahko
med drugim spremljamo preko dveh označevalcev, LC3 in p62. LC3 je transmembranski
protein, ki se nahaja v membrani avtofagosoma in se tekom avtofagije spremeni iz oblike
LC3-I v LC3-II. Oblika LC3-II je lipidirana. p62 je protein, ki veže tovor, namenjen
razgradnji z avtofagijo, in se zasidra v notranjo membrano avtofagosoma. Za raziskave
avtofagne aktivnosti se uporabljajo tudi induktorji, kot sta rapamicin in stradanje, ter
inhibitorji razgradnje, kot sta bafilomicin A1 in klorokin. Avtofagijo smo poskusili
inducirati z dodatkom rapamicina in s stradanjem z uporabo gojišča EBSS. Za inhibicijo
razgradnje v zadnjem koraku avtofagije smo uporabili bafilomicin A1 in različne
koncentracije klorokina. Obdelave smo pustili delovati različno dolgo. Preizkusili smo
dva različna lizna pufra, RIPA in 2-kratni pufer z NaDS in reducentom, prenos western
pa smo izvajali z uporabo prenašalnega pufra z 10-% ali 20-% metanolom in na
nitrocelulozno membrano ali membrano PVDF. S primerjavo svežih in zmrznjenih
celičnih lizatov smo preverili vpliv zamrzovanja na količino izbranih avtofagnih
označevalcev. Izkazalo se je, da najboljše rezultate dobimo ob uporabi rapamicina kot
induktorja in 100 μM klorokina kot inhibitorja. 2-kratni lizni pufer z NaDS in reducentom
se obnese bolje kot RIPA in za analize so bolj primerni sveži kot zmrznjeni lizati. Prenos
na membrano je bolj učinkovit pri uporabi prenašalnega pufra z 20-% metanolom in
membrane PVDF. Fibroblasti izražajo relativno največje količine obeh označevalcev,
celice HEK293T pa so najbolj primerne za vzpostavljanje protokola in preliminarne
poskuse.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-07-03 12:50:01</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>170314</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
