Primerjava učinkov semaglutida ali testosterona undekanoata na presnovne in endokrine kazalnike pri osebah z debelostjo, sladkorno boleznijo tipa 2 in funkcionalnim hipogonadizmomGregorič, Nadan (Avtor) Jensterle Sever, Mojca (Mentor) Janež, Andrej (Komentor) funkcionalni hipogonadizemdebelostsladkorna bolezensemaglutidGLP-1 RAtestosteronsemenska tekočinaUvod: Funkcionalni hipogonadizem pogosto prizadane moške s sladkorno boleznijo tipa 2 in debelostjo. Nadomestno zdravljenje s testosteronom pomembno izboljša simptome hipogonadizma in raven testosterona, vendar lahko negativno vpliva na spermatogenezo. Učinki agonistov receptorjev glukagonu podobnega peptida 1 na sladkorno bolezen tipa 2 in debelost so znani, na funkcionalni hipogonadizem pa še ne dovolj raziskani. Namen raziskave je primerjati učinke zdravljenja semaglutidom in s testosteronom undekanoatom na endokrine in presnovne parametre, okus in prehranjevalno vedenje pri moških s funkcionalnim hipogonadizmom, sladkorno boleznijo tipa 2 in debelostjo. Metode: Opravili smo randomizirano, odprto, klinično raziskavo pri 25 moških starih 50 let (46,1; 59,7) s sladkorno boleznijo tipa 2, debelostjo in funkcionalnim hipogonadizmom. Zdravili smo jih s semaglutidom subkutano ali testosteronom undecanoatom intramuskularno v obdobju 24 tednov. Ob randomizaciji in ob zaključku smo določili endokrinološke parametre, ocenili simptome hipogonadizma, napravili analizo semenske tekočine, izvedli preizkus okušanja, ocenili prehransko vedenje in opravili biopsijo podkožnega maščevnega tkiva. Rezultati: Raven celokupnega testosterona se je v obeh skupinah statistično značilno povečala, v skupini zdravljeni s testosteronom za 6,9 nmol/L (2,3; 12,1), v skupini zdravljeni s semaglutidom 1,6 nmol/L (0,7; 8,2), oba p < 0,05. V skupini s testosteronom je bila razlika statistično značilno večja (p < 0,002). Zdravljenje s semaglutidom je statistično značilno povečalo število morfološko normalnih semenčic (relativna sprememba 0,37 (0,21; 0,88), p = 0,012), zdravljenje s testosteronom pa zmanjšanjšalo koncentracijo (relativna sprememba -0,67 (-0,88; -0,54), p = 0,028) in celokupo število semenčic (relativna sprememba -0,59 (-0,87; 0,50), p = 0,018). V obeh skupinah je prišlo do statistično značilnega izboljšanja simptomov ocenjenih z vprašalnikom simptomi staranja pri moških (oba p < 0,05), razlik med skupinama ni bilo (p > 0,05). Spolna funkcija, ocenjena z mednarodnim indeksom erektilne funkcije 15, se je statistično značilno izboljšala le v skupini zdravljeni s testosteronom (p < 0,05). Zaznava okusa se ni spremenila v nobeni od skupin (vsi p < 0,05). Le v skupini s semaglutidom je bilo manj nenadzorovanega prehranjevanja (p < 0,05). V nobeni od skupin ni prišlo do spremembe izražanja informacijske ribonukleinske kisline za glukozni prenašalec 4 v podkožnem maščobnem tkivu (p > 0,05). Zaključek: Zdravljenje s semaglutidom je pomembno izboljšalo koncentracijo celokupnega tesotsterona ter izboljšalo simptome hipogonadizma, vendar manj izrazito kot zdravljenje s testosteronom. Za razliko od testosterona je imel semaglutid ugoden učinek na kakovost semenske tekočine.20252025-07-03 08:15:04Doktorsko delo/naloga170286sl