Rekonceptualizacija medijske edukacije v kontekstu mediatiziranega otroštvaKoren Ošljak, Katja (Avtor) Oblak Črnič, Tanja (Mentor) Jontes, Dejan (Član komisije za zagovor) Tašner, Veronika (Član komisije za zagovor) Sedmak, Mateja (Član komisije za zagovor) medijska edukacijamedijska pismenostotrociotroštvomediatizacijadigitalizacijamedijski repertoarjimedijske prakseosnovne šoleOsrednji namen doktorske disertacije je rekonceptualizacija medijske edukacije otrok, ki odraščajo v digitaliziranem, algoritmiziranem in upodatkovljenem vsakdanu. Ta je zaznamovan z vseprisotnostjo digitalnih naprav in neskončnimi tokovi vsebin, pa nepretrgano povezljivostjo ter imperativom takojšnje dostopnosti oseb in informacij. Z namenom raziskovanja družbene konstruiranosti razumevanja otrok ter povezanosti razumevanja otrok z medijskimi krajinami, s katerimi odraščajo, se v konceptualno-teoretskem delu osredotočam na mediatizacijo otroštva in otrok kot agentov medijskih praks. Pri tem razvijam razumevanje digitalizacije in upodatkovljenja vsakdanjega življenja v treh za otroke ključnih družbenih domenah, v družinah, edukaciji in vrstniških skupnostih ter raziskujem razmerje med transformacijo otroštva in medijsko edukacijo. Izvirna empirična študija osnovnošolskih otrok kombinira kvalitativne in kvantitativne metode zbiranja (fokusne skupine, skice medijskih omrežij, anketo) in analize podatkov (kvalitativno tematsko analizo, statistično analizo). V središču empirične raziskave je analiza medijskih praks in medijskih repertoarjev kot indikatorjev medijske pismenosti ter analiza družbenih dejavnikov, ki posredujejo v procesih medijske edukacije in se vpletajo v formiranje medijske pismenosti v šolah, družinah in med vrstniki. Ključne ugotovitve kažejo, da šole k medijski edukaciji pristopajo protekcionistično, pri čemer digitalne medije uokvirjajo s pozicije tehnološkega determinizma kot povzročitelje škode otrokom ali nosilce njihovih poklicno-ekonomskih koristi. Medijsko edukacijo v družinah zaznamujejo družbeni in kulturni dejavniki. Dostop otrok do digitalnih medijev je povezan z ekonomskim kapitalom, medtem ko je kulturni kapital povezan z regulacijo medijskih praks otrok in njihovo medijsko pismenostjo. Šole digitalnega razkoraka med otroki, ki je posledica opisanih razlik, ne uspejo zmanjševati, saj le manjšini otrok omogočajo dostop do digitalnih naprav, s katerimi ti ne bi bili že predhodno opremljeni. Z vidika naprednejših digitalnih medijskih praks in medijske pismenosti se kot najpomembnejša izmed družbenih domen odraščanja kažejo vrstniki. Sintezo ugotovitev predstavljam v modelu celostnega razumevanja medijske edukacije, ki opredeljuje šest povezanih elementov medijskoedukativnih procesov, ki potekajo na štirih ravneh: (1) spodbude iz okolja; (2) materialni dostop do medijev; (3) kognitivni dostop do medijev; ter (4) naprednejše oblike kritično-analitične, kreativno-produkcijske in k družbeni participaciji usmerjene medijske pismenosti. S tem disertacija prispeva k sodobnemu razumevanju medijske edukacije in medijske pismenosti otrok, ki odraščajo v digitalni dobi.K. Koren Ošljak20252025-07-02 15:58:09Doktorsko delo/naloga170277sl