<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=170203"><dc:title>Analiza interakcij med lipidnimi membranami in kondenzati proteina G3BP2 in vitro oziroma stresnimi granulami kot celičnimi analogi kondenzatov na primeru proteina G3BP1</dc:title><dc:creator>Kodra,	Ana Marija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Župunski,	Vera	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Milovanović,	Dragomir	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>ločitev tekočih faz</dc:subject><dc:subject>stresne granule</dc:subject><dc:subject>G3BP1/2</dc:subject><dc:subject>lipidne membrane</dc:subject><dc:description>V celicah se s procesom ločitve tekočih faz (LLPS) tvorijo številni nemembranski 
organeli. Mednje uvrščamo stresne granule, ki se v citosolu tvorijo, ko je celica 
izpostavljena različnim oblikam stresa. Kronična izpostavljenost celic stresu ter 
posledična deregulacija procesa LLPS vodita v odmiranje živčnih celic in razvoj 
nevrodegenerativnih bolezni. Ena izmed ključnih komponent stresnih granul je vezavni 
protein aktivatorja Ras GTPaze 2 (G3BP2), ki ima napram svojemu bolj znanemu 
paralogu G3BP1 višjo raven izražanja v nevronih. V okviru tega magistrskega dela smo 
preučevali tvorbo kondenzatov proteina G3BP2 v in vitro sistemu. Osredotočili smo se 
na to, kako sestava kondenzatov vpliva na njihove fizikalno-kemijske lastnosti ter 
interakcije z lipidnimi membranami. Kondenzate smo tvorili v prisotnosti molekul RNA 
ali polietilenglikola. Ugotovili smo, da so kondenzati, ki se tvorijo v prisotnosti 
polietilenglikola, manjših dimenzij ter imajo večji delež nemobilne frakcije. Lipidne 
membrane omočijo, vendar stopnja omočenja ni odvisna od naboja membrane. Po drugi 
strani RNA-kondenzati lipidnih membran ne omočijo. Ker so RNA-kondenzati po sestavi 
in mehanizmu tvorbe bolj podobni stresnim granulam, smo v celičnih sistemih preverili, 
kaj omogoča njihovo interakcijo z lipidnimi membranami. Zato smo ugotavljali, ali je 
znan adapterski protein aneksin A11 (ANXA11) prisoten v stresnih granulah, ki 
interagirajo s poškodovanimi endolizosomskimi ter lizosomskimi membranami. V ta 
namen smo uporabili celično linijo FlpIn SH-SY5Y mScarlet I-G3BP1-myc. Potrdili 
smo, da se ob poškodbi endolizosomskih in lizosomskih membran poveča interakcija med 
poškodovanimi organeli in stresnimi granulami ter da skoraj 90 % stresnih granul, ki 
interagirajo z poškodovanimi membranami, vsebuje ANXA11.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-07-02 15:15:16</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>170203</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
