Samodiagnosticiranje duševnega zdravja pri mladostnikih s perspektive mladostnikov in strokovnih delavcevPodobnik, Maša (Avtor) Rapuš-Pavel, Jana (Mentor) Amon Podobnikar, Nina (Komentor) duševno zdravjepsihosocialne stiske(samo)diagnosticiranjemladostnikistrokovni delavcipsihosocialna pomočV nalogi se ukvarjam z mladostniki in mladostnicami, ki si sami oz. same postavljajo diagnoze za psihosocialne težave in motnje v duševnem zdravju. Poleg njihove perspektive na samodiagnosticiranje me zanima tudi pogled strokovnih delavk, ki se s takimi mladostniki srečujejo. Duševno zdravje je v obdobju mladostništva zaradi pospešenega psihofizičnega razvoja zaznamovano s tveganji, občutki negotovosti in strahu, zato so v porastu tudi psihosocialne težave; z uveljavljanjem in prevlado medicinskega diskurza ter z vse večjo dostopnostjo do informacij o duševnih motnjah na spletu pa tudi samodiagnoze. V teoretičnem delu najprej opredelim duševno zdravje ter psihosocialne stiske, pri katerih se osredotočim na obdobje mladostništva. Nadaljujem z diagnosticiranjem, ki ga vpnem v zgodovinsko- družbeni kontekst, in samodiagnosticiranjem, ki ga povežem z uporabo spleta in socialnih omrežij. Pri tem raziščem vzroke, prednosti in pasti samodiagnosticiranja. V empiričnem delu s pomočjo kvalitativne raziskave ugotavljam vzvode in pomen samodiagnosticiranja za mladostnike, spoznavam izkušnje in povezavo samodiagnosticiranja s spletom in socialnimi omrežji, ter spoznavam, kakšne vrste podpore bi si pri svojih stiskah želeli. Za celostno razumevanje dogajanja me zanima tudi perspektiva strokovnih delavk, ki delajo na področju psihosocialne pomoči mladim. Raziščem njihovo zaznavanje pojava, soočanja in odzivanja nanj ter njihov pogled na povezanost s spletom ter socialnimi omrežji. Izvedem šest polstrukturiranih intervjujev, od tega tri z mladostniki in tri s strokovnimi delavkami. Vsi mladostniki, vključeni v raziskavo, imajo izkušnje s samodiagnosticiranjem, nekateri pa tudi s strokovno obravnavo. Strokovne delavke so zaposlene na različnih delovnih mestih v svetovalni službi, z večletnimi izkušnjami na področju dela z mladimi. Podatke po kvalitativni vsebinski analizi tudi interpretiram. Ugotovim, da se mladostniki samodiagnosticiranja poslužujejo predvsem zaradi želje po razumevanju lastnega duševnega zdravja, iskanja potrditve doživljanja in občutkov, s katerimi se soočajo, za občutek varnosti, pripadnosti in usmeritve pri iskanju (samo)pomoči. Hkrati samodiagnosticiranje predstavlja vir anksioznosti in stresa, zaradi nezanesljivosti informacij ter napačnih interpretacij pa predstavlja nevarnost postavitve napačne samodiagnoze, ki lahko vodi v neustrezno iskanje podpore ali pa sproži samouresničujočo se prerokbo. Spletne vsebine predajajo sporočilo, da je imeti diagnozo nova normativnost, ponujajo hitro legitimacijo samodiagnoz ter dostop do skupnosti, ki so jim naklonjene. Mladostniki imajo z iskanjem strokovne pomoči različne izkušnje, pri čemer nezadovoljstvo izražajo predvsem zaradi preobsežnega poudarka na medikamentozni terapiji, manka celostne obravnave, potrebe po samozagovarjanju, težkem dostopu do brezplačne pomoči in napotovanju od vrat do vrat. Strokovne delavke do mladostnikov, ki se samodiagnosticirajo, skušajo pristopati razumevajoče in empatično, se pa med svetovanji od diagnoz oddaljujejo in stremijo k obravnavi uporabnikov kot celovitih osebnosti v njihovem življenjskem kontekstu.M. Podobnik20252025-07-02 12:39:35Magistrsko delo/naloga170053sl