<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=169824"><dc:title>Uporaba pustolovske terapije pri socialnem delu z mladostniki</dc:title><dc:creator>Jezeršek,	Katja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Šugman Bohinc,	Lea	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>pustolovska terapija</dc:subject><dc:subject>terapija v divjini</dc:subject><dc:subject>socialno delo z mladostniki</dc:subject><dc:subject>izkušenjsko učenje</dc:subject><dc:description>V magistrski nalogi predstavim pustolovsko terapijo kot eno izmed možnih metod socialnega dela z mladimi, med katerimi so raziskave zaznale porast občutkov negotovosti, osamljenosti in stresa. Pustolovska terapija temelji na izkušenjskem učenju, taborih in pedagoških načelih Kurta Hahna. Gre za različne oblike programov, v katerih skupine mladih ob spremstvu terapevtov ali socialnih delavcev preživijo določeno obdobje v naravi in se skozi različne pustolovske aktivnosti učijo konstruktivnega pristopa k življenjskim izzivom, krepijo odpornost, socialne veščine in sodelovanje, zdravo samopodobo, samostojnost in odgovornost. Med komponentami pustolovske terapije, ki jih opišem v magistrski nalogi, so tudi izziv, občutek tveganosti in skupinsko sodelovanje, zaradi česar je ta pristop še posebej privlačen mladostnikom. Pristop je celosten, saj udeležencem pomaga pri vzpostavljanju odnosa s svojim telesom in čustvi, z naravo ter s sovrstniki, skozi konkretne izkušnje pa jim omogoča doživljanje resničnih dosežkov.
V empiričnem delu naloge opisujem pustolovsko odpravo skupine mladih, ki je del devetmesečnega programa terapije v divjini organizacije Wilderness Foundation. Program poleg odprave vključuje tudi mesečna skupinska srečanja in individualno mentorstvo. Udeleženci kot enega ključnih izzivov v programu navajajo vzpostavljanje odnosov z drugimi in samorazkrivanje ter poročajo, da jim udeležba v programu pomaga pri razvoju samozavedanja in večje samozavesti.
Koristnost pustolovske terapije pri delu z mladostniki nakazuje na smiselnost večjega vključevanja tovrstnih vsebin v izobraževanje socialnih delavcev. Pustolovski programi so pogosto intenzivni, a kratkotrajni, zato jim lahko manjka pomemben korak, to je stabilizacija doseženih sprememb pri udeležencih. Z zagotavljanjem kontinuirane pomoči udeležencem in njihovim družinam ob vrnitvi v vsakdanje življenje bi socialni delavci lahko bistveno pripomogli k uspešni integraciji pozitivnih učinkov pustolovske terapije v vsakdanjik posameznika in njegove družine.</dc:description><dc:publisher>[K. Jezeršek]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-06-12 09:01:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>169824</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
