Ovrednotenje obsega nepravilnosti po EF in EFO indeksuColja, Jana (Avtor) Ovsenik, Maja (Mentor) Hren, Doroteja (Komentor) Bohinc, Peter (Recenzent) diplomska delalaboratorijska zobna protetikaortodontijamalokluzijaokluzijski indeksklasifikacijaEFO indeksUvod: Ortodontija je veja zobozdravstva, ki se ukvarja z rastjo obraznega področja, razvojem zobovja in okluzalnega odnosa ter diagnozo, preprečevanjem in zdravljenjem okluzijskih nepravilnosti (Littlewood et al., 2019). Iz podatkov o prevalenci zobnih in čeljustnih nepravilnosti, pridobljenih s presejalnimi in epidemiološkimi študijami, je razvidno, da potreba po ortodontskem zdravljenju z vsakim letom narašča. Takšni objektivni kvantitativni podatki omogočajo zdravstvenim delavcem, da učinkovito in kvalitetno opravljamo svoje delo. Da bi izmerili kakovost ortodontske oskrbe z enotno oceno, so strokovnjaki oblikovali različne okluzijske indekse. Med najpogosteje uporabljene spadajo Anglova klasifikacija, Björkova metoda, okluzalni indeks, Peer Assessment Rating in Index of Complexity, Outcome and Need, ki jih bomo v nadaljevanju poleg drugih metod tudi opisali. Namen: Namen diplomske naloge je s pregledom strokovne literature predstaviti in pojasniti osnovne pojme ortodontije, izvor in vrste malokluzij, metode določanja in vrednotenja okluzijskih nepravilnosti ter predstaviti prednosti in slabosti vsake posamezne metode in okoliščine njenega nastanka. Na praktičnih primerih bomo prikazali tudi rezultate, pridobljene z izbranima metodama, EF in EFO indeks. Metode dela: Za izdelavo diplomske naloge je bila v uvodnem teoretičnem delu uporabljena deskriptivna metoda. Informacije so bile pridobljene s pregledovanjem domače in tuje strokovne literature, uporabljeni so bili prispevki, zborniki, članki, objave in monografije v slovenskem in angleškem jeziku. Podatke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, MEDLINE, Cobiss in Google Učenjak. Skupno je bilo uporabljenih 29 virov. Rezultati: V rezultatih so s pomočjo grafikonov prikazane vrednosti primerov po spolu, starosti, razvojnem obdobju zobovja, razredu Anglove klasifikacije in stopnji okluzijske nepravilnosti. Iz rezultatov lahko razberemo, da je vrednotenje okluzijskih nepravilnosti po EFO indeksu v povprečju vzelo manj časa kot z EF indeksom. Razprava in zaključek: Skozi leta so se kot odgovor na naraščajoče potrebe po ortodontski obravnavi v stroki oblikovale številne različne metode za določanje in vrednotenje malokluzij. V slovenski ortodontski stroki sta se v zadnjih desetletjih uveljavili dve modificirani metodi, EF in EFO indeks. Obe metodi sta se izkazali kot priročni za uporabo pri vsakdanjem kliničnem delu specialista ortodonta.[J. Colja]20252025-06-12 07:46:08Diplomsko delo/naloga169811sl