<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=169383"><dc:title>Testiranje stabilnosti hidrolatov alepskega bora (Pinus halepensis) in sladkega pelina (Artemisia annua)</dc:title><dc:creator>Vrščaj,	Ida	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kočevar Glavač,	Nina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Ratajc,	Petra	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>hidrolati</dc:subject><dc:subject>stabilnost</dc:subject><dc:subject>hlapne spojine</dc:subject><dc:subject>GC-MS</dc:subject><dc:subject>Pinus halepensis</dc:subject><dc:subject>Artemisia annua</dc:subject><dc:description>Hidrolati, imenovani tudi hidrosoli, cvetne ali rožne vode, so destilati z raztopljenimi majhnimi količinami hlapnih snovi, kar jim da biološko aktivnost in specifične organoleptične lastnosti. Uporabljajo se v aromaterapiji, v kozmetični in prehrambeni industriji, vse več pa se raziskuje tudi njihova uporaba v farmacevtski industriji. Kljub rastočemu zanimanju za hidrolate ostajajo njihove sestava, lastnosti in predvsem stabilnost slabo raziskane.

Namen našega dela je bil sistematično proučiti vpliv različnih pogojev shranjevanja na stabilnost hidrolatov alepskega bora in sladkega pelina. Hidrolate smo pridobili z vodno destilacijo, izvedli pa smo tudi destilacijo s Clevengerjevo aparaturo. Pri tem smo za vsako rastlino pridobili po dve eterični olji in dve vodni fazi. V začetni točki smo analizirali hidrolat, obe eterični olji, kondenzirano vodno fazo Clevengerjeve destilacije ter heksanski in etilacetatni izvleček hidrolata. Stabilnosti hidrolatov smo spremljali pet mesecev v različnih materialih (steklo, PE, HDPE, aluminij), pri različnih temperaturah (sobna temperatura, temperatura hladilnika, 40 °C) ter spremljali vpliv svetlobe. Mesečno smo hidrolatom izmerili pH in z GC-MS analizirali njihovo sestavo. S pomočjo umeritvenih krivulj standardnih spojin smo izračunali koncentracije posameznih spojin, ki so bile v hidrolatih prisotne v najvišjem deležu.

Ugotovili smo, da so se vsi analizirani produkti, pridobljeni v začetni točki, med sabo razlikovali. Hidrolat alepskega bora je vseboval štiri spojine: linalol, terpinen-4-ol, α-terpineol in fenetil izovalerat, katerih koncentracije so bile dokaj stabilne v obdobju petih mesecev. Hidrolat sladkega pelina je vseboval več spojin v višjih koncentracijah, prevladovala sta artemisia keton in evkaliptol. V tem hidrolatu pa so koncentracije v petih mesecih občutno padle.

Za shranjevanje hidrolatov so se za najbolj primerne izkazale ovojnine iz stekla in aluminija, pri temperaturi hladilnika in sobni temperaturi. Na podlgai naših rezultatov smo ugotovili, da shranjevanje v plastični ovojnini (PE in HDPE) in pri 40 °C ter na svetlobi ni optimalno.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-05-27 08:45:44</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>169383</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
