Vzpostavitev intraosalnega pristopa v predbolnišničnem okoljuGradišek, Luka (Avtor) Thaler, Darja (Mentor) Posavec, Anton (Komentor) Sotler, Robert (Recenzent) diplomska delazdravstvena negavaskularni pristopreševalecnujna medicinska pomočstanje šokaUvod: Med vaskularne pristope za aplikacijo medikamentov štejemo tudi intraosalni pristop, ki je v sodobnem času zdravstva nepogrešljiv pripomoček reševalcev in zdravnikov. Pri intraosalnem pristopu se s pomočjo debele igle predre kožo in pokostnico ter umesti debelejši kovinski kanal v mezgovno votlino. Zaradi dobre prekrvavitve mezgovne votline lahko po intraosalnem kanalu apliciramo medikamente, večje doze kristaloidov ali krvne preparate. Za vzpostavitev intraosalnega pristopa obstaja več vrst pripomočkov. Izvajalec mora biti pozoren na možne kontraindikacije in pravilno izbiro vbodnega mesta. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi domače in tuje znanstvene ter strokovne literature predstaviti intraosalni pristop kot metodo vzpostavitve žilnega pristopa v predbolnišnični nujni medicinski pomoči. Predstavili bomo tudi možne indikacije, kontraindikacije, zaplete in rezultate vprašalnika. Metode dela: Teoretični del diplomskega dela je zasnovan na pregledu domače in tuje strokovne literature ter različnih strokovnih člankov. Iskanje literature je potekalo s pomočjo podatkovnih baz COBISS, Pubmed, CINAHL in spletnega portala DiKUL. Pri iskanju virov smo se omejili na članke, ki imajo dostopno polno besedilo in niso starejši od 10 let z izjemo določenih, katerih vsebina ni omenjena v novejši literaturi. Podatke za empirični del diplomskega dela smo pridobili s pomočjo anketnega vprabalnika, ki so ga izpolnili reševalci na Reševalni postaji Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Vprašalnik je zaprtega tipa. Vprašanja so bila oblikovana po pregledu strokovne literature. Rezultati: Med raziskavo smo ugotovili, da večina reševalcev (47,6 %) uporabi intraosalni pristop enkrat letno, najpogosteje zaradi nezmožnosti vstavitve intravenozne kanile v primernem času. Večina reševalcev za primarno mesto vstavitve intraosalnega pristopa izbere proksimalni del tibie. Osebe, ki potrebujejo alternativni pristop za aplikacijo zdravil, so v veliki meri odrasli pacienti v stanju nezavesti, z znaki hipovolemičnega ali kardiogenega šoka. Anketiranci so za najpogostejši zaplet navedli napačno umestitev v mehko tkivo, sledita lokalno otekanje in predrtje kosti. Razprava in zaključek: študija med reševalci UKC Ljubljana kaže, da je intraosalni pristop pogosto uporabljen pri hipovolemičnem šoku in takrat, ko vstavitev intravenozne kanile ni možna ali zanjo porabimo preveč časa. Največkrat izberejo vbod v proksimalni del tibie, čeprav literatura opozarja na prednosti vstavitve v humerus zaradi boljšega pretoka tekočin. Najpogostejša zapleta sta napačna namestitev v mehko tkivo in ekstravazacija, medtem ko sta osteomielitis in okužba razmeroma redka. Kljub sorazmerno redki uporabi v praksi je intraosalni pristop v kritičnih situacijah nepogrešljiv, saj omogoča hiter in zanesljiv dovod zdravil ter tekočin, s čimer pomembno prispeva k boljšim izidom zdravljenja.[L. Gradišek]20252025-04-25 07:45:43Diplomsko delo/naloga168800sl