Skrajna sila v teoriji in sodni praksiVoje, Ema (Avtor) Jakulin, Vid (Mentor) skrajna silaprotipravnostkrivdakaznivostupravičenaopravičenamonistična teorijadiferenčna teorijaO skrajni sili govorimo takrat, ko obstoji nevarnost za neko pravno dobrino, ki se lahko odvrne samo s posegom v pravno dobrino drugega, pri čemer se izpolnijo zakonski znaki kaznivega dejanja. Za razliko od silobrana, kjer gre za konflikt med protipravnim napadom in dejanjem obrambe (konflikt prava z nepravom), sta pri skrajni sili v konfliktu dve pravno zavarovani dobrini: tista, ki je v nevarnosti in se rešuje ter tista, na račun katere se rešuje prva. Pomembno je, v kakšnem razmerju sta ti dve dobrini. V primeru koflikta dobrin različnega ranga se nedvomno da prednost tisti, ki je višje na lestvici pravno zavarovanih dobrin. Pravna teorija pa je imela več težav s situacijami, ko sta na tehtnici dobrini enakega ranga, npr. življenji. Skladno z monistični teorijami ima skrajna sila lahko le en pravni učinek in sicer lahko izključuje bodisi krivdo (subjektivna teorija) bodisi protipravnost (objektivna teorija). Danes uveljavljena diferenčna teorija različnim situacijam skrajne sile pripisuje različne pravne učinke. Prvi slovenski kazenski zakonik je predvideval zgolj eno obliko skrajne sile, ki je izključevala protipravnost ravnanja. Njegov naslednik KZ-1 je že razločeval med skrajno silo, ki izključuje krivdo in skrajno silo, ki izključuje kaznivost storilca. Ta nenavadna in unikatna izpeljava diferenčne teorije je bila deležna številnih kritik. Od novele KZ-1B slovenska ureditev ločuje dve obliki skrajne sile in sicer temeljno upravičljivo skrajno silo, ki izključuje protipravnost ravnanja in opravičljivo skrajno silo, ki izključuje krivdo storilca. V sodni praksi uporaba instituta ni pogosta, saj so situacije skrajne sile tudi v življenju izjemno redke. Tudi v teh redkih primerih, pa se zaradi strogih pogojev skrajna sila storilcu skoraj nikoli ne prizna.20252025-03-12 09:00:26Magistrsko delo/naloga167787sl