<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=167761"><dc:title>Vključevanje živih živali v pouk naravoslovja na razredni stopnji – primerjava praks slovenskih šol v Italiji in Sloveniji</dc:title><dc:creator>Colja,	Lara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kos,	Marjanca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>spoznavanje žive živali z neposredno izkušnjo</dc:subject><dc:subject>izkušenjsko učenje</dc:subject><dc:subject>otrokov odnos do živali</dc:subject><dc:subject>žive živali v osnovni šoli</dc:subject><dc:subject>krastača</dc:subject><dc:subject>naravoslovno izobraževanje</dc:subject><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject>odnosi med človekom in živaljo</dc:subject><dc:description>Neposredni stiki z živimi živalmi postavljajo učenca v središče raziskovanja in ponujajo otroku priložnost, da oblikuje pristnejšo in celovitejšo predstavo o življenju. S tem si pridobi izkušnje, ki jih ni mogoče doseči zgolj z uporabo vizualnih sredstev, kot so fotografije in posnetki. S takim pristopom otrok veččutno spoznava živali, njihove življenjske potrebe in celostno doživlja življenjske procese. Neposreden stik z živalmi prav tako spodbudi čustveni odziv otrok ter jih motivira k učenju.
V magistrskem delu smo raziskali uporabo živih živali pri pouku naravoslovja na razredni stopnji. Zanimale so nas izkušnje in mnenja razrednih učiteljev na slovenskih osnovnih šolah v Italiji in Sloveniji glede vključevanja živih živali v pouk. Z vprašalnikom smo pridobili vpogled v trenutno prakso na obeh območjih in ugotovili, da učitelji redko vključujejo žive živali v pouk, četudi prepoznavajo številne pozitivne učinke, kot so povečanje motivacije učencev, spodbujanje aktivnega učenja ter razvoj empatije in naravoslovne spretnosti opazovanja. Pri vključevanju živih živali v pouk učitelje ovirajo organizacijski vidiki, finančni stroški, omejena dostopnost živih živali ter pomisleki glede higiene in alergij.
Poleg tega smo v magistrskem delu raziskali, kako neposredna izkušnja vpliva na znanje učencev ter na njihov odnos do živali, v našem primeru do krastače. V ta namen smo zasnovali pouk, pri katerem smo delali z živo krastačo (izkustveno učenje) in pouk, pri katerem smo namesto žive živali uporabili slikovno gradivo (klasično-transmisijsko poučevanje). V raziskavo smo vključili učence dveh oddelkov 4. razreda. Prvi oddelek je predstavljal eksperimentalno skupino, drugi oddelek pa kontrolno skupino. Pred samim začetkom so učenci izpolnili vprašalnik, s katerim smo ocenili njihovo predhodno znanje in odnos, ki so ga imeli do krastače. Nato smo v eksperimentalni skupini izvedli učno enoto, v kateri so učenci spoznavali krastačo z neposredno izkušnjo z živo živaljo. V kontrolni skupini smo izvedli vsebinsko enako učno enoto, krastačo pa smo prikazali le s slikami in posnetki. Učenci so ponovno izpolnili vprašalnik in en dan in štiri tedne po izvedbi učnih enot. Ugotovili smo, da so učenci, ki so imeli neposreden stik s krastačo, razvili izrazito pozitivnejši odnos do živali, ki se je ohranil tudi skozi čas. Pri učencih brez te izkušnje ni bilo zaznati tako izrazitih sprememb. V obeh skupinah se je znanje o krastači po učni enoti bistveno izboljšalo, pomembnih razlik med skupinama ni bilo. Opazili smo, da lahko intenzivni čustveni odzivi ob prisotnosti živali začasno zmanjšajo sposobnost učencev, da se osredotočijo na pridobivanje novih informacij.
V magistrskem delu smo dodatno raziskali, ali vpliv izkušenjskega učenja presega šolsko okolje in se odraža tudi v domačem okolju otrok. Z vprašalnikom, ki so ga izpolnili starši učencev, vključenih v raziskavo, smo ugotovili, da so učenci, ki so imeli neposreden stik s krastačo, doma pokazali večje zanimanje zanjo kot tisti, ki te izkušnje niso imeli. Starši so prepoznali pozitivne učinke interakcij z živalmi na razvoj otrok in izrazili željo, da bi njihovi otroci sodelovali v več dejavnostih z živimi živalmi v šoli. Poleg tega so pripravljeni prispevati k oskrbi šolskih živali, bodisi organizacijsko bodisi finančno.
Na osnovi rezultatov naše raziskave priporočamo vključitev živih živali v izobraževalne programe, izboljšanje usposabljanja učiteljev in zagotavljanje potrebnih virov za varno in učinkovito uporabo živih živali pri pouku. Takšni pristopi ne koristijo le otrokom, ampak prispevajo k trajnostnemu razumevanju sveta, saj starši, učitelji in širša skupnost skupaj oblikujejo odgovoren odnos do narave in življenja v vseh njegovih oblikah.</dc:description><dc:publisher>L. Colja</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-03-11 08:30:41</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>167761</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
