<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=166721"><dc:title>Vrednotenje hidrolize polisorbatov z lipazami in esterazami</dc:title><dc:creator>Orehek,	Meta	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mravljak,	Janez	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lekić,	Tinkara	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>polisorbat 20</dc:subject><dc:subject>polisorbat 80</dc:subject><dc:subject>razgradnja</dc:subject><dc:subject>tekočinska kromatografija visoke ločljivosti</dc:subject><dc:subject>encimi</dc:subject><dc:description>Zdravila sestavljajo različne pomožne snovi od površinsko aktivnih snovi, antioksidantov, ojačevalcev okusa in tako naprej. Med površinsko aktivnimi snovmi so najpogosteje uporabljeni polisorbati. To so ne-ionske površinsko aktivne snovi, ki pripomorejo k ohranjanju ustrezne kemijske in fizikalne stabilnosti terapevtskega proteina med dolgotrajnim shranjevanjem. Nagnjeni so k lastni razgradnji preko hidrolize ali avtooksidacije.
V okviru magistrske naloge smo želeli ovrednotiti razgradnjo polisorbata, na katero imajo vpliv gostujoči celični proteini (HCP), ki jih dobimo medčiščenjem terapevtskega proteina. V ta namen smo polisorbat izpostavili delovanju različnih encimov. S pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti, sklopljene z detektorjem nabitih aerosolov, smo uspešno določili vsebnost in profil sestave polisorbatov 20 in 80 v različnih placebo formulacijah, v katerih so bile dodane esteraze, lipaze in proteaze in jih izpostavili stresnim pogojem, da so bili encimi v temperaturnem območju, kjer so najbolj aktivni in tako pospešili razgradnjo polisorbata.
Encimi so različno vplivali na polisorbata 20 in 80. Polisorbat 20 je najhitreje razgrajevala zajčja jetrna esteraza, polisorbat 80 pa lipaza iz kandide. Razgradnjo smo primerjali z bazično razgradnjo polisorbatov. Primerjali smo tudi profile polisorbata 20, pri razgradnji z encimoma, ki sta ga najbolj razgrajevala (zajčja jetrna esteraza in lipaza kandide) in ugotovili, da pri razgradnji z esterazo nastane več nezaestrenih zvrsti. Najpočasneje sta se polisorbata 20 in 80 razgrajevala s prašičjimi encimi, in sicer polisorbat 20 z jetrno esterazo, polisorbat 80 pa z lipazo iz slinavke.
Dobljeni rezultati nakazujejo, da moramo pri formulacijah, ki jih sestavljamo s polisorbati, paziti na prisotnost encimov in poleg ovrednotenja vpliva encima na zdravilno učinkovino upoštevati tudi vpliv encima na polisorbat. Posredno je treba upoštevati tudi, kako razpadli produkti polisorbata vplivajo na zdravilno učinkovino.</dc:description><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-01-23 08:45:04</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>166721</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
