Sodelovanje slovenskih vrtcev s starši z vidika istospolnih družinŠorli Sečnik, Sabina (Avtor) Teršek, Sanja (Mentor) homoseksualnostinkluzijaistospolne družineslovenski vrtcisodelovanjeotroški vrtcihomoseksualnostV magistrskem delu sem raziskovala sodelovanje slovenskih vrtcev s starši iz istospolnih družin ter se osredotočila na izzive, predsodke in priložnosti v tem kontekstu. Raziskava je vključevala ankete in intervjuje s starši ter pedagoškimi delavci, da bi pridobila celovit vpogled v to pogosto zanemarjeno tematiko. Slovenska družba se zdi na prvi pogled vse bolj odprta do istospolnih družin, še posebej po zakonodajnih spremembah, ki so istospolnim parom omogočile posvojitve in definirale zakonsko zvezo kot skupnost dveh oseb. Kljub tem napredkom raziskava kaže, da je sprejemanje istospolnih družin še vedno tabuizirana tema, prežeta s strahovi in predsodki. Starši iz istospolnih družin sicer želijo biti videni kot enakovredni člani družbe, a pogosto skrivajo svojo spolno usmerjenost zaradi skrbi pred stigmatizacijo, še posebej svojih otrok. Pedagoški delavci v vrtcih večinoma izražajo pozitiven odnos do istospolnih družin, vendar pogosto poročajo o pomanjkanju znanja in izkušenj na tem področju. Rezultati anket kažejo, da ima večina strokovnih delavcev nejasna stališča do vključevanja in nediskriminacije istospolnih družin, pri čemer so izobraževanja na to temo v slovenskih vrtcih redka. Pri odgovorih je bil opazen zanimiv paradoks: strokovni delavci, ki so sodelovali v intervjujih, so tematiko obravnavali bolj odprto in reflektivno kot tisti, ki so odgovarjali na anonimne ankete, kar kaže na širšo družbeno zaprtost. Starši iz istospolnih družin so v intervjujih poudarili, da so njihove izkušnje z vrtci večinoma pozitivne, a se razkritju svoje spolne usmerjenosti pogosto izogibajo. Ta strategija »nevidnosti« je posledica previdnosti in želje po zaščiti otrok pred morebitnimi predsodki. Tudi pedagoški delavci so izpostavili, da se pogosto srečujejo z izzivi zaradi pomanjkanja virov in usposabljanj, ki bi jim pomagala bolje razumeti specifične potrebe istospolnih družin. Raziskava je razkrila pomembne razlike med urbanimi in ruralnimi območji. Medtem ko so vrtci v mestnih okoljih pogosto bolj vključujoči, je na podeželju napredek počasnejši, a opazen. Dodatna ovira pri raziskovanju je bila nizka odzivnost anketirancev; potreba po letu dni za 100 ustrezno izpolnjenih anket nakazuje na družbeno stigmatizacijo teme. Kot ključno ugotovitev sem prepoznala potrebo po sistematičnem ozaveščanju in izobraževanju strokovnih delavcev v vrtcih o raznolikosti družinskih oblik. Takšna izobraževanja bi ne le izboljšala sodelovanje z istospolnimi družinami, temveč tudi prispevala k širši družbeni inkluzivnosti. Pomembno je, da se v vzgojno-izobraževalne ustanove vpeljejo programi, ki spodbujajo sprejemanje drugačnosti ter enakopravno obravnavo vseh družin. Zaključujem, da se kljub obstoječim izzivom slovenska družba in vzgojno-izobraževalne ustanove počasi premikajo proti večji inkluzivnosti. S pravilno implementacijo predlaganih ukrepov bi lahko vrtci postali ključni prostor za spodbujanje razumevanja in sprejemanja raznolikosti, kar bi imelo dolgoročne pozitivne učinke na celotno družbo.S. Šorli Sečnik20252025-01-17 08:30:37Magistrsko delo/naloga166532sl