Neknjižna izreka v logopedski terapijiŠenk, Mirjam (Avtor) Tivadar, Hotimir (Mentor) logoped in surdopedagogslovenski knjižni jeziknarečni govorstrokovni jezikanketni vprašalnikgovorna terapijaLogoped in surdopedagog se pri svojem delu srečuje z osebami z motnjami v govoru, jeziku in komunikaciji. Zaposlen je lahko na področju izobraževanja, zdravstva ali socialnega varstva, pri čemer se ukvarja z raznoliko populacijo, od novorojencev do najstarejših. V slovenskem okolju se sooča z raznoliko narečno sestavo prebivalstva. Na svoji profesionalni poti se kot strokovnjak, ki se ukvarja z jezikom, lahko sreča tudi s problematiko lastnega jezika in zavedanja svojega narečja. Raziskave o jezikovni rabi na področju logopedskih obravnav v slovenskem jeziku zaenkrat še niso bile izvedene, na tem področju za logopede in surdopedagoge do sedaj ni nobenih strokovnih jezikovnih smernic, v okviru študija pa se študenti logopedije in surdopedagogike srečujejo z omejenim številom jezikoslovnih predmetov. Kljub temu je glede na raziskave, izvedene v drugih strokah, za vtis strokovnosti pričakovano znanje in raba slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu magistrskega dela smo predstavili glavne pojme na področju logopedije in surdopedagogike, za razumevanje trenutnega stanja logopedije in surdopedagogike v Sloveniji je bila predstavljena zgodovina logopedije in surdopedagogike v svetu, zgodovina logopedije in surdopedagogike v Sloveniji ter zgodovina delovanja Društva logopedov Slovenije. Razčlenili smo področje izobraževanja logopedov in surdopedagogov v Sloveniji, za razumevanje primanjkljaja na področju smernic strokovnega jezika pa so bile predstavljene obstoječe jezikovne smernice za logopede in surdopedagoge. Predstavljene so bile tudi aktualne raziskave na področju vpliva terapevtovega jezika na uporabnika. V drugem delu teoretičnega dela smo predstavili problematiko slovenskega knjižnega jezika v slovenskem javnem prostoru, kar vključuje tudi logopedsko delo. Predstavili smo zvrstnost slovenskega jezika, razvoj slovenskega knjižnega jezika in narečij ter njun pomen v sodobni slovenski javnosti. Opisali smo trenutno problematiko rabe in obravnave jezika v logopedski obravnavi. V tem magistrskem delu niso bile podrobno opisane jezikovne značilnosti posameznih narečnih skupin, saj smo se osredotočali na odnos in rabo jezika logopedov in surdopedagogov v obravnavi, niso pa nas zanimale specifične lastnosti narečnih skupin, in katere izmed njih logopedi in surdopedagogi uporabljajo. V okviru magistrskega dela je bila izvedena anketa o mnenju in odnosu logopedov in surdopedagogov na slovenskem področju do narečne izreke v logopedski obravnavi. Cilj magistrskega dela je bil pridobiti in primerjati podatke o tem, kakšen je odnos logopedov in surdopedagogov na slovenskem območju do izreke v izvajanju logopedske obravnave in kakšen je odnos logopedov in surdopedagogov do narečnega in knjižnega jezika. Glede na nacionalni pomen knjižnega jezika predvsem v uradnih in javnih položajih bi moral biti knjižni govor prevladujoč tudi v logopedski praksi, tudi s stališča razumljivosti in pravilnosti izreke. Rezultati vprašalnika (N = 37) so nam pokazali, da imajo logopedi in surdopedagogi na slovenskem področju enotno mnenje. Zavedajo se, da jezik terapevta vpliva na uporabnika in da v logopedski obravnavi sami predstavljajo jezikovni vzor uporabnikom. Logopedi in surdopedagogi se strinjajo, da je za logopedsko obravnavo najbolj primerna raba knjižnega jezika, strinjajo pa se tudi v pozitivni samooceni jezikovne spretnosti na področju slovenskega knjižnega jezika. Logopedi in surdopedagogi se rabe svojega jezika v logopedski obravnavi zavedajo, vendar jezik v obravnavi prilagajajo uporabniku in situaciji. Enotni so si v mnenju, da v slovenskem okolju obstaja nezadostno število strokovnih jezikovnih smernic za logopede in surdopedagoge ter da v slovenskem okolju v študijskem predmetniku ne posvečamo dovolj pozornosti strokovnemu jeziku in jezikoslovju. Na podlagi analize lahko sklepamo, da logopedi svojo govorico prilagajajo terapevtski situaciji in v spoznavnem delu obravnav za namen dostopnosti in za razumljivost uporabljajo pretežno narečno govorico, v strokovno-terapevtskem logopedskem delu pa se trudijo za namen strokovnosti in za dober jezikovni zgled uporabljati čimbolj knjižno različico slovenskega jezika. Magistrsko delo odpira in sistematično obravnava do sedaj zapostavljeno področje rabe jezika v logopedski in surdopedagoški praksi v slovenskem prostoru. Delo osvetljuje, kako logopedi in surdopedagogi dojemajo svojo jezikovno vlogo v terapiji in poudarja pomen knjižnega jezika kot strokovnega standarda, obenem pa prepoznava vlogo narečij pri prilagajanju terapije posameznemu uporabniku. Poudarjena je potreba po večji prisotnosti jezikoslovnih vsebin v izobraževanju logopedov in surdopedagogov ter po oblikovanju strokovnih jezikovnih smernic, ki bi izboljšale kakovost dela na tem področju. Delo predstavlja osnovo za prihodnje raziskave o vplivu jezikovne rabe na logopedsko prakso in uporabnike, kar bo omogočilo razvoj smernic za izboljšanje strokovnega dela ter izobraževanja. Čeprav raziskava ne naslavlja neposredno javne rabe jezika, prispeva k razumevanju strokovnega odnosa do knjižnega jezika in narečij, kar bi lahko vplivalo na širšo ozaveščenost in izboljšanje jezikovne kulture. Ta raziskava pomeni pomemben korak k oblikovanju celovitejšega razumevanja jezikovne rabe v slovenski logopedski in surdopedagoški praksi ter ima potencial dolgoročnega vpliva na izboljšanje kakovosti storitev za uporabnike.M. Šenk20252025-01-17 08:30:06Magistrsko delo/naloga166530sl