Prispevek narativnih pristopov in eksternalizacije k dialoški praksi socialnega delaJagrič, Ana (Avtor) Šugman Bohinc, Lea (Mentor) socialni konstrukcionizemnarativna terapijaeksternalizirajoči pogovorinaracijapsihoterapijaTV teoretičnem delu doktorske disertacije predstavim narativne pristope in eksternalizirajoče pogovore, ki so osrednja tema mojega proučevanja. V empiričnem delu sprva z interpretativno analizo šestih pristopov k psihoterapiji in socialnemu delu (psihoanalitična psihoterapija, gestalt terapija, kognitivno-vedenjska psihoterapija, sistemska psihoterapija, transakcijska analiza in integrativna psihoterapija) potrdim tezo 1, da so eksternalizirajoči načini govora pogosti v procesih podpore in pomoči v socialnem delu in psihoterapiji, da so v narativnih pristopih razvili t. i. eksternalizirajoče pogovore kot svojevrsten, celovit in kompleksen način dialoške prakse sodelovanja ter da je razlika med enim in drugim načinom (po)govora v epistemologiji praktikov, kar vpliva na namen, cilje in način uporabe eksternalizacije. V drugem delu proučevanja z izpitnimi nalogami in fokusno skupino podiplomskih študentk socialnega dela in dvema študijama primera sem potrdila tezo 2 oz. zaključno ugotovitev malenkost drugače formulirala: Pogovori z eksternalizacijo in morebitnimi drugimi značilnimi elementi narativnih pristopov so inovativen način strokovnega ravnanja v socialnem delu, ki pomembno prispeva k zavzemanju nove perspektive ljudi o sebi, svojih problemih, odnosih, h konstrukciji novih pomenov oz. k novemu razumevanju in posledično k novemu, potencialno bolj konstruktivnemu vedenju. Med pričakovanimi učinki narativne dialoške prakse z eksternalizacijo so: (boljše) spoznavanje problema, (razvoj) nove perspektive, dekonstrukcija ponotranjenih socialnih diskurzov, oslabitev identifikacije s problemom, (vzpostavitev) novih načinov ravnanja, razvoj alternativne zgodbe.[A. Jagrič]20242025-01-16 09:00:34Doktorsko delo/naloga166515sl