Rapalska pogodba in njeno diplomatsko ozadjeRepe, Božo (Avtor) nezgodovinski narodantantne silelondonski paktpariška mirovna konferencaKraljevina SrbovHrvatov in Slovencevrapalska pogodbaprojekt Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine ter spominaAntantne sile so leta 1915 tretjino ozemlja, na katerem so na zahodu živeli Slovenci vnaprej dodelile Italiji, da bi ta vstopila v vojno ( t.i. londonski pakt). Carski Rusiji, podpisnici sporazuma za Slovence ni bilo mar, enako Veliki Britaniji, ki je nekaj več o Slovencih zvedela šele ob koncu vojne. Francozi so bili srbski zavezniki in so na jugoslovanstvo gledali po principu širjenja Srbije oz. stvaritve ene nacije po lastnem zgledu. ZDA so nekaj več o Slovencih prav tako izvedele šele ob koncu vojne. Čeprav je bil Wilson načeloma proti tajnim paktom in za nacionalno samoodločbo avstro-ogrskih narodov, je bila v praksi ameriška politika bistveno drugačna. Tudi ameriški predstavniki so na slovenski narod gledali enako kot druge velike sile. Šlo naj bi za »nezgodovinski« narod, ki se ni pripravljen boriti za nacionalne cilje in ki ima bistveno nižjo kulturo kot drugi večji narodi. Pariška mirovna konferenca leta 1919 ni rešila t.i. Jadranskega vprašanja, katerega del je bila tudi meja med Italijo in novo jugoslovansko državo. Z bilateralnim dogovorom v Rapallu novembra 1920 je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v celoti popustila italijanskim zahtevam. Po prvi svetovni vojni so bili Slovenci razdeljeni med štiri države, z možnostjo nacionalnega razvoja le v Jugoslaviji.20232024-12-18 15:42:37Članek v reviji166048slLicenca Creative Commons je navedena na dnu pristajalne strani članka (glej izvorni URL): Licenca CC BY NC (https://retrospektive-journal.org/revija/retrospektive-letnik-vi-stevilka-2-3/clanek/rapalska-pogodba-in-njeno-diplomatsko-ozadje/). (Datum opombe 18. 12. 2024)