Slovenski knjižni jezik - norma in življenjePogorelec, Breda (Avtor) slovenščinasociolingvistikajezikovna politikaRazprava predstavlja problematiko slovenskega knjižnega jezika v luči razmerja med normo knjižnega jezika, njenim razmerjem do govorjenega jezika in življenjem, v katerem se normirani jezik udejanja. Nakazuje oblikovanje njegove podobe v zgodovini in ugotavlja okoliščine, v katerih se je ob različnih zunajjezikovnih stališčih slovenski knjižni jezik razvil v izrazilo sodobne komunikacije Slovencev in njihove družbene ureditve. V Republiki Sloveniji je to uradni jezik, določen z ustavo, jezik vseh treh vej oblasti, zakonodajne, izvršilne in sodne, javnega življenja s šolstvom in znanostjo, mediji in kulturo ter gospodarstvom. Z ustavo in zakoni je določen še poseben položaj jezika obeh avtohtonih manjšin. Vstopanje Republike Slovenije v Evropsko unijo in povezovanje sveta pa je kakor pri drugih jezikih tudi pri Slovencih povzročilo stik slovenskega jezika z angleščino kot jezikom globalne komunikacije. Ta ostaja za komunikacijo navzven, za stik navznoter se praviloma jezik ne spreminja, potrebna pa je določena pozornost in tako zavest o prvem jeziku kakor védenje o njegovi vlogi za oblikovanje predstav o svetu in z njimi za obvladovanje posameznih strokovnih, znanstvneih, tudi pravnih in političnih področij. Življenje jezika pomeni njegov vsestranski razvoj, le tako se lahko jezik ob vseh siceršnjih pritiskih ohranja. Postuliranje zgolj ohranjanja jezika brez odprte življenjske perspektive samo v sebi pa vsebuje njegov zakon, v tej zvezi je neustrezen tudi poziv k jezikovni lojalnosti.20032024-12-09 15:42:20Neznano165593sl