<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=165303"><dc:title>Analiza vpliva debeline pacienta pri rentgenskem slikanju medenice na prejeto dozo in kakovost slike</dc:title><dc:creator>Kisilak,	Tanja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mekiš,	Nejc	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolenc,	Laura	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Škrk,	Damijan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>radiološka tehnologija</dc:subject><dc:subject>rentgensko slikanje medenice</dc:subject><dc:subject>debelina telesa</dc:subject><dc:subject>doza</dc:subject><dc:subject>kakovost slike</dc:subject><dc:description>Uvod: Rentgensko slikanje medenice je ena najpogosteje uporabljenih preiskav v splošni radiografiji in spada med najbolj dozno obremenjujoče preiskave. Zaradi naraščajočih težav s prekomerno telesno težo in debelostjo je pomembno prilagoditi protokole slikanja, da se ujame ravnotežje med kakovostjo slike in prejeto dozo sevanja pri močnejših pacientih. Namen: Namen raziskave je preučiti vpliv povečane debeline telesa v predelu medenice na ekspozicijske pogoje, kakovost slike in prejeto dozo (DAP, efektivno dozo in dozo na izbrane organe) pri rentgenskem slikanju medenice. Metode dela: Raziskava je bila izvedena v dveh delih. Prvi del je obsegal meritve na fantomu, z dodajanjem plasti živalske maščobe do debeline 15 cm za simulacijo povečane debeline telesa. Izmerjeni so bili DAP, velikost polja, tokovni sunek (mAs), anodna napetost (kV) ter razdalja med goriščem in objektom, iz katerih smo izračunali efektivno dozo. V drugem delu so bile meritve izvedene na 100 pacientih, napotenih na rentgensko slikanje medenice in naključno razdeljenih v dve skupini. Ena skupina je bila slikana po trenutnem protokolu (81 kV), druga pa po novem 
(85 kV). Pri vseh so bile izmerjene telesna višina in masa, DAP, velikost polja, razdalja med goriščem in objektom, tokovni sunek (mAs) in anodna napetost (kV). Iz meritev so bili izračunani debelina predela, indeks telesne mase in efektivna doza. V obeh delih smo kakovost rentgenogramov objektivno ocenili s SNR in CNR. Rezultati: Rezultati meritev na fantomu so pokazali, da se DAP in efektivna doza povečujeta z naraščajočo debelino maščobe pri nespremenjeni anodni napetosti, medtem ko se ob povišanju anodne napetosti pri enaki debelini maščobe DAP in efektivna doza eksponentno zmanjšujeta. Višja debelina maščobe poslabšuje SNR in CNR, a ti ostaneta nad optimalno vrednostjo. V drugi fazi raziskave na pacientih smo ugotovili, da je nov protokol zmanjšal povprečno vrednost DAP za 7,6 %, vendar razlika ni bila statistično značilna (p = 0,280). Prav tako se je efektivna doza z novim protokolom zmanjšala za 4,1 %, vendar je tudi ta razlika statistično neznačilna (p = 0,413). Kakovost slike se med obema protokoloma ni statistično značilno razlikovala niti pri SNR (p = 0,165) niti pri CNR (p = 0,124). Največjo povprečno dozo so prejeli testisi. Kljub opaznim razlikam v dozah med organi, ni bilo statistično značilnih razlik med protokoloma za noben organ. Razprava in zaključek: Debelina predela telesa vpliva na DAP, efektivno dozo in objektivno kakovost slike.  Pri rentgenskem slikanju pacientov z večjo debelino predela telesa, je priporočljivo razmisliti o uporabi višjih anodnih napetosti, da se zmanjša izpostavljenost sevanju in ohrani optimalna kakovost slike.</dc:description><dc:publisher>[T. Kisilak]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-11-30 07:45:35</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>165303</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
