Pomen dihalnega testa C13 pri ocenjevanju eksokrine funkcije trebušne slinavke po resekciji želodcaSiuka, Darko (Avtor) Janša, Rado (Mentor) pankreatična eksokrina insuficiencaresekcija želodcadihalni test 13CIzhodišče in namen. 13C mešani trigliceridni dihalni test (13C MTGT) je neinvaziven test, ki posredno oceni aktivost pankreatične lipaze in morebitno pankreatično eksokrino insuficienco (PEI). 13C MTGT je nepraktičen, saj traja vsaj 5 ur. Ker je za bolnike in za zdravstveno osebje časovno obremenjujoč, potrebujemo teste, ki bodo krajši in bolnikom bolj prijazni. Različne raziskave so obravnavale bolnike s sumom na PEI pri katerih so opravili dolg šesturni ali modificiran, skrajšan 13C MTGT dihalni test, nobena pa ni z modificiranim dihalnim testom obravnavala skupine bolnikov po subtotalni in totalni resekciji želodca. Namen naše doktorske naloge je bil ugotoviti dodatno izboljšano diagnostično moč 13C mešanega trigliceridnega dihalnega testa (13C MTGT) v primerjavi s standardnim testom s fekalno elastazo (FE-1) in fekalnim kimotripsinom za dokaz pankreatične eksokrine insuficience (PEI) pri bolnikih po subtotalni in totalni resekciji želodca. Ugotoviti smo želeli primerljivosti občutljivosti skrajšanega 4-urnega in dolgega 5-urnega 13C MTGT dihalnega testa pri dokazovanju PEI pri bolnikih po subtotalni in totalni resekciji želodca. Prav tako smo želeli ugotoviti optimalnost časa skrajšanega 13C MTGT dihalnega testa z ohranjeno občutljivostjo določanja PEI pri bolnikih po subtotalni in totalni resekciji želodca. Metode. V našo presečno opazovalno raziskavo, ki je potekala prospektivno smo vključili bolnike po totalni in subtotalni resekciji želodca in zdrave prostovoljce. Po podpisani privolitvi in vključitvi v raziskavo smo pridobili demografske in klinične podatke o bolnikih. Vsem preiskovancem smo zjutraj po 12-urnem postu odvzeli periferno kri in urin za laboratorijsko analizo. Oddali so blato za določitev fekalne elastaze (FE-1) in fekalnega kimotripsina. Koncentracijo smo merili z encimsko metodo (ELISA), detektirali pa fotometrično. Vsem preiskovancem smo opravili 5-urni 13C MTGT dihalni test z izdihi zraka na 30 minut, vseh testnih epruvet je bilo 11. Koncentracijo 13C v izdihanem zraku smo z masnim spektrometrom razmerja izotopov (IRMS) določili relativno vsebnost 13C v izdihanem CO2. Podatke smo statistično analizirali. PEI smo potrdili, če so imeli bolniki kumulativno stopnjo izdihanega 13C pod 26,8 % po 5-ih urah. Bolnikom z dokazano PEI, smo uvedli pankreatično encimsko nadomestno terapijo (PERT), jim podrobno svetovali glede prehrane, odmerkov PERT in svetovali sodelovanje z dietetikom ter redne kontrole v dispanzerju za bolezni prebavil pri gastroenterologu, ob že rednih kirurških kontrolah. Rezultati. V analizo smo vključili podatke 65-ih udeležencev (22 bolnikov po totalni resekciji želodca, 23 po subtotalni resekciji želodca in 20 zdravih prostovoljcev). Pri 22-ih bolnikih smo dokazali PEI (11 po totalni in 11 po subtotalni resekciji želodca). 13C MTGT dihalni test je pokazal statistično pomembno razliko v deležu izdihanega 13C že po 60-ih minutah (p=0,034). Analiza krivulje karakteristike delovanja sprejemnika (ROC) je pokazala 'cut-off' vrednost 13,74 % po 150-ih minutah z ohranjeno diagnostično močjo v primerjavi s standardnim 5-urnim testom z občutljivostjo in specifičnostjo nad 90 %. Število dokazanih bolnikov s PEI je bilo zaradi uporabe 13C MTGT dihalnega testa pri bolnikih po totalni in subtotalni resekciji želodca večje kot v primeru dokazovanja le s fekalno elastazo in kimotripsinom (33,3 % vs. 48,9 %, p=0,00001). Prekrivanje FE-1 in kimotripsina z dihalnim testom je bilo dokaj slabo, saj smo pri hudi obliki PEI (dokazani z znižano FE-1) le-to s 13C MTGT dihalnim testom dokazali le pri enem bolniku, pri zmerni tudi samo pri enem, pri blagi pa pri 5-ih bolnikih. Dodatnih 15 bolnikov, ki je imelo sicer normalne vrednosti pankreatične elastaze, je imelo PEI dokazano s 13C MTGT dihalnim testom. Statistična povezava med metodama tako ni bila statistično značilna (p=0,123). Pri primerjavi dihalnega testa s fekalnim kimotripsinom prav tako nismo dokazali statistične značilnosti (p=0,088). PEI je bila s pomočjo fekalnega kimotripsina dokazana pri 13-ih bolnikih, od teh jih je imelo le 7 dokazano PEI z dihalnim testom. Hitrost pasaže skozi zgornja prebavila, glede na tip resekcije želodca, ni vplival na potreben čas dihalnega testa, saj v naši raziskavi med bolniki po subtotalni in totalni resekciji želodca ni bilo statistično signifikantne razlike v senzitivnosti 13C MTGT dihalnega testa. Zaključki. V naši raziskavi smo dokazali, da je za detekcijo PEI v skupini bolnikov po subtotalni in totalni resekciji želodca varno uporabljati skrajšan 13C MTGT dihalni test, optimalen čas trajanja pa je tako skrajšan na 2,5 ure, z visoko občutljivostjo in specifičnostjo (95 in 90,9 %). S to raziskavo smo preiskavo naredili časovno bolj sprejemljivo in udobno, tako za bolnike kot za zdravstveno osebje. Pričakujemo, da bo raziskava doprinesla novost v obravnavi bolnikov s PEI po resekciji želodca in izboljšala njihovo kakovost življenja, prav tako pa olajšala diagnostični postopek teh bolnikov tako v Sloveniji kot po svetu.20242024-11-13 07:15:16Doktorsko delo/naloga164801sl