<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164760"><dc:title>Vpliv pogojev izdelave trdnih disperzij s fenofibratom in mezoporoznim silicijevim dioksidom na sproščanje fenofibrata in njegovo fizikalno stabilnost</dc:title><dc:creator>Dobaj,	Nina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Planinšek,	Odon	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Baumgartner,	Ana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>amorfna trdna disperzija</dc:subject><dc:subject>mezoporozni silicijev dioksid</dc:subject><dc:subject>metoda odparevanja topila</dc:subject><dc:subject>izboljšanje raztapljanja fenofibrata</dc:subject><dc:subject>fizikalna stabilnost</dc:subject><dc:description>Dandanes težko topne zdravilne učinkovine predstavljajo velik tehnološki izziv pri razvoju peroralnih farmacevtskih oblik. Eno izmed težko topnih predzdravil je tudi fenofibrat, ki ga uporabljamo za zdravljenje hiperlipidemije. Po razvojnem klasifikacijskem sistemu spada v IIb razred, kar pomeni, da moramo za izboljšanje njegove topnosti uporabiti kompleksnejše pristope. Fenofibrat smo vgrajevali v trdne disperzije z neurejenim mezoporoznim silicijevim dioksidom – Syloid® 244 FP. Z metodo odparevanja topila smo pripravili trdne disperzije s 30 % vsebnostjo fenofibrata, uporabili pa smo tri različna organska topila, in sicer etil acetat, aceton in izopropanol pri različnih temperaturah odparevanja – pri 40 °C in temperaturi vrelišča posameznega topila pri normalnem zračnem tlaku. Preučevali smo vpliv izbranega organskega topila in temperature na lastnosti formulacij in na sproščanje fenofibrata iz sveže pripravljenih vzorcev ter po 4 oz. 8 tednih shranjevanja pri povišani temperaturi in relativni vlažnosti zraka. Lastnosti trdnih disperzij, ki vključujejo sproščanje fenofibrata in spremembe v trdnem stanju, smo ovrednotili z različnimi metodami, rezultate pa smo primerjali s kristalnim fenofibratom in izdelano fizikalno zmesjo z ustrezno vsebnostjo fenofibrata. V primerjavi z njima smo s pripravo formulacij izboljšali njegovo raztapljanje. Ugotovili smo, da je sproščanje hitrejše pri trdnih disperzijah, pripravljenih pri višjih temperaturah. Prav tako smo ugotovili, da dobra topnost fenofibrata v topilu vpliva na njegove fizikalne lastnosti, npr. višjo stopnjo amorfnosti, in posledično na hitrejše in boljše sproščanje v kislem mediju. Na podlagi teh ugotovitev smo določili optimalne pogoje za pripravo trdnih disperzij s fenofibratom – to je bila uporaba etil acetata pri temperaturi vrelišča. Pri teh pogojih smo pripravili trdne disperzije z različnimi vsebnostmi fenofibrata – 20 %, 25 % in 35 %. Z izjemo 35 % trdne disperzije so bile vse popolnoma amorfne, profili sproščanja pa so bili primerljivi z vzorcem s 30 % vsebnostjo predzdravila. Pri karakterizaciji vzorcev po staranju smo opazili, da se kljub večjemu deležu kristalnega fenofibrata profil sproščanja po 4 in 8 tednih načeloma ne razlikuje bistveno od profila svežih vzorcev. Zanimivo je, da se pri nekaterih formulacijah profil sproščanja celo izboljša v primerjavi z začetnimi testi. Čeprav je fenofibrat nagnjen h kristalizaciji, smo uspeli pokazati, da lahko s pripravo trdnih disperzij njegovo amorfno stanje ohranimo. V primeru 20 % vsebnosti fenofibrata v formulaciji lahko to dosežemo tudi po 8 tednih staranja.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-11-11 08:45:04</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>164760</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
