<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164509"><dc:title>Deinstitucionalizacija na področju oseb z motnjami v duševnem razvoju</dc:title><dc:creator>Troha,	Hana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Razpotnik,	Špela	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vrhovski Mohorič,	Mojca	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>deinstitucionalizacija</dc:subject><dc:subject>osebe z motnjo v duševnem razvoju</dc:subject><dc:subject>totalna institucija</dc:subject><dc:description>Institucionalna oskrba je, kljub diskurzivnem premiku stroke proti deinstitucionalizaciji, še vedno realnost mnogih ljudi z motnjami v duševnem razvoju. 
V teoretičnem delu magistrskega dela smo najprej na kratko orisali zgodovino “norosti”, saj je konstruiranje drugačnosti skozi čas, pomembno zaznamovalo tudi današnjo percepcijo in obravnavo oseb z motnjo v duševnem razvoju. 
V času po industrijski revoluciji je potreba po delovno zmožnem telesu še dodatno poglobila nasprotje med nehendikepiranimi in hendikepiranimi ter legitimizirala oskrbo v totalnih ustanovah. 
Institucije še danes predstavljajo protigospodinjski in protisocialen prostor, kjer se stanovalci priučijo nemoči in ne usvajajo kompetenc za življenje v družbi. Izoliranost in priučena nemoč pa posamezniku onemogoča izvajanje socialno valoriziranih vlog, ki so ključne pri oblikovanju pozitivne identitete in rezilientnosti.
V 20. stoletju, je prišlo do novega, bolj socialnega razumevanja hendikepiranih. Gre za procese, ki poskušajo uporabnikom vrniti kontorolo nad lastnim življenjem, jih opolnomočiti za samostojno življenje in jim omogočiti življenje v skupnosti. 
V raziskovalnem delu smo se osredotočili na kvalitativno analizo življenja v instituciji in v skupnostni obliki bivanja. Z metodo opazovanja z udeležbo, smo ocenjevali stopnjo vpliva posameznika na oblikovanje celokupnega načrta in razporeditev moči pri odločitvah v življenju uporabnika in stopnjo transinstitucionalizacije v skupnostni obliki bivanja, Prav tako smo opazovali kako in na kakšen način je posameznik vključen v okolje. Iz interpretacije analize raziskave povzemam, da so načela deinstitucionalizacije v večji meri opazna v bivalni enoti kot v zavodu. Prav tako so stanovalci bivalne enote v večji meri vključeni v okolje.</dc:description><dc:publisher>H. Troha</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-10-28 15:44:52</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>164509</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
