Identifikacija zgodnjih označevalcev oksidacije polisorbata 20 s tekočinsko kromatografijo, sklopljeno z masno spektrometrijoDražil, Lucija (Avtor) Pajk, Stane (Mentor) Lekić, Tinkara (Komentor) polisorbat 20razgradnjatekočinska kromatografijamasna spektrometrijaPolisorbati so površinsko aktivne snovi, ki se pogosto uporabljajo v formulacijah terapevtskih proteinov za preprečevanje nastajanja agregatov, denaturacije in adsorpcije proteinov na različne površine. Kemično so polisorbati estri višjih maščobnih kislin in polioksietilen sorbitana ali izosorbida. V bioloških zdravilih se najpogosteje uporabljata polisorbata 20 (PS20) in 80 (PS80), ki se razlikujeta po sestavi maščobnih kislin. PS20 vsebuje več nasičenih maščobnih kislin, predvsem lavrinsko kislino, medtem ko PS80 vsebuje več nenasičenih maščobnih kislin, predvsem oleinsko kislino. Polisorbati so občutljivi na hidrolizo in oksidacijo, kar lahko vpliva na kakovost bioloških zdravil. Namen naloge je bil preverjanje stopnje oksidativnega razpada polisorbata 20 v različnih atmosferah in določitev potencialnih označevalcev oksidativnega razpada. V ta namen smo pripravili vodne raztopine, ki smo jih prepihovali s kisikom, zrakom ali argonom. Raztopine smo pri sobni temperaturi spremljali pet tednov, pri čemer smo tedensko odvzeli vzorce. Pričakovali smo največji upad koncentracije PS20 v prisotnosti kisika, nekoliko manjši v prisotnosti zraka, ter zanemarljiv upad v prisotnosti argona. Rezultati so potrdili pričakovanja: največji upad koncentracije PS20 (55,8 % začetne koncentracije) smo zabeležili v raztopini, prepihani s kisikom, medtem ko je bil upad v raztopinah z zrakom in argonom manj kot 1 %. Vzorci so bili nadalje analizirani s tekočinsko kromatografijo sklopljeno z masno spektrometrijo (LC-MS). Prav tako smo poskušali oksidirati PS20 z AAPH, vendar je bil obseg oksidacije, v nasprotju s pričakovanji, zelo majhen, zato vzorcev nismo analizirali z LC-MS. Analiza je pokazala povečanje nezaestrenih polioksietilen sorbitanov, polioksietilen izosorbidov in verig polioksietilena, medtem ko se je koncentracija zaestrenih spojin znižala, kar je posledica cepitve estrskih vezi in/ali polietilenglikolne verige. Zanimivo je, da so se spremembe v vzorcu, prepihanem s kisikom, pojavile z zamikom, saj so bile izrazite šele po tretjem tednu. Za najboljši kazalnik razpada so se izkazale nezaestrene spojine, saj je njihov relativni delež bolj narastel v primerjavi z znižanjem zaestrenih spojin. Verjetno je razlog v tem, da lahko več različnih komponent razpada do istih produktov.20242024-10-25 08:45:03Magistrsko delo/naloga164438sl