<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164316"><dc:title>Razvoj in uporaba elektrokemijskih senzorjev na osnovi modificiranih sitotiskanih elektrod za določanje nanoplastike</dc:title><dc:creator>Martinc,	Nina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marolt,	Gregor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>mikroplastika</dc:subject><dc:subject>nanoplastika</dc:subject><dc:subject>sitotiskana elektroda</dc:subject><dc:subject>modifikacija elektrode</dc:subject><dc:subject>kvantitativna analiza</dc:subject><dc:subject>Ramanska spektroskopija</dc:subject><dc:description>Plastika je dandanes zaradi svoje vsestranskosti, prilagodljivosti, cenovne ugodnosti in
trpežnosti pogosto uporabljen material na različnih področjih. Zaradi množične
proizvodnje plastičnih materialov je v okolju prisotna kot količinsko problematičen
odpadek. Med večje probleme onesnaženja spada fragmentacija plastike na manjše delce,
kar vodi do nastanka mikroplastike (MP) in nanoplastike (NP). Ta proces je
problematičen, saj je delce manjših velikosti bistveno težje odstranjevati iz okolja.
Problematiko predstavlja tudi vstopanje manjših delcev v telesa ljudi in živali, njihov
vpliv na katere še ni popolnoma znan, postaja pa vse bolj pomembno vprašanje.
Cilj magistrske naloge je razvoj elektrokemijskega senzorja, ki deluje na osnovi ciklične
voltametrije. Osnova senzorja je komercialni sitotiskani trielektrodni sistem z zlato
delovno elektrodo, srebrno kvazi-referenčno elektrodo ter zlato protielektrodo. Pred
uporabo na elektrodah izvedemo modifikacijo, v prvi fazi modifikacije sem izvedla
elektrodepozicijo tankega sloja mezoporozne silike, na katerega sem nato preko
epoksisilana vezala različne aminokisline, ki omogočajo vezavno mesto za delce MP in
NP.
Delovanje tako modificiranega senzorja, sem testirala v standardni raztopini polistirena
pri različnih vrednostih pH, napetostih, ob tem pa sem optimizirala tudi pogoje
elektrodepozicije mezoporozne silike (čas in napetost). Modificirane elektrode sem
testirala tudi v suspenziji realnega vzorca (delci MP in NP, v suspenziji delcev iz
avtomobilskih gum). Cilj raziskav je potrditi vezavo delcev na modificirano elektrodo in
dobljen elektrokemijski odziv primerjati z izmerjenim številom delcev. V ta namen sem
poleg ciklične voltametrije vzporedno izvedla analizo z uporabo instrumenta na osnovi
t.i. optifluidične indukcijske sile (angl. OptoFluidic Force Induction), ki omogoča
karakterizacijo mikro- in nanodelcev, vključno s štetjem in določevanjem porazdelitve v
velikostnem redu med 100 in 3000 nm. Da bi preverila posamično stopnjo modifikacije
in potrdila sledečo adsorpcijo standarda polistirena, sem površino delovne elektrode
analizirala z Ramansko spektroskopijo. Dobljeni rezultati so potrdili učinkovitost
senzorja, kar kaže dober potencial za nadaljnji razvoj analiznih metod za detekcijo
mikroplastike, ter in-situ uporabo</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-10-22 08:50:01</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>164316</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
