<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164231"><dc:title>Ali je umetna inteligenca inteligenca v pravem pomenu besede?</dc:title><dc:creator>Žalec,	Bojan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>definicija inteligence</dc:subject><dc:subject>samostojno reševanje problemov</dc:subject><dc:subject>pripisovanje inteligence umetni inteligenci</dc:subject><dc:subject>psihični atributi</dc:subject><dc:subject>splošnost</dc:subject><dc:description>Središčno vprašanje prispevka je formulirano že v naslovu. Avtor zagovarja minimalno definicijo inteligence: inteligenca je samostojno reševanje problemov. Stopnja inteligence je odvisna od kompleksnosti problemov in stopnje samostojnosti njihovega reševanja (Klaus Mainzer). V skladu s to definicijo avtor ugotavlja, da že obstajajo inteligentni stroji. To so sistemi UI,1 ki so zmožni globokega učenja. Avtor v članku predstavlja kritike trditve, da je UI inteligentna v dobesednem pomenu – in ne zgolj metaforičnem. Te kritike temeljijo na ugovorih, ki jih lahko razdelimo v dve osnovni skupini. Zagovorniki prve linije kritike kot bistvene atribute inteligence navajajo psihične zmožnosti (kot sta fenomenalna zavest in zavedanje) in živost, pri čemer pojem umetnega življenja zavračajo kot nesmisel. Neživi in nepsihični sistemi so zgolj prilagodljivi, ne pa inteligentni sistemi. Predstavniki druge skupine trdijo, da so nepogrešljive značilnosti inteligence splošnost, intuicija, zdravorazumskost in zmožnost abdukcije. Avtor omenjene kritike analizira in ugotavlja, da njihovi zagovorniki dobrih razlogov proti minimalni definiciji niso podali.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2024-10-17 13:12:35</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>164231</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
