<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164151"><dc:title>Človek je obredno-dialoško bitje in bitje praznovanja</dc:title><dc:creator>Krajnc,	Slavko	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>obredni dialog v prazgodovini in danes</dc:subject><dc:subject>zavračanje in ustvarjanje
novih obredov</dc:subject><dc:subject>praznovanje</dc:subject><dc:subject>liturgični dialog in občestvo</dc:subject><dc:description>Avtor se v razpravi osredini na dejstvo, da je človek obredno bitje, ne glede na čas in prostor, kulturo ali religijo, in predstavi, kako se ta homo liturgicus vse od davnine potrjuje z obrednim dialogom, z njim komunicira z bližnjimi in s presežnim (Bogom). Razprava pokaže, kako kljub novodobnim zanikanjem in iskanjem nadomestnih obredov človek ostaja vse od davnine do danes obredno bitje s pridihom transcendence, ki je bila in ostala vso zgodovino »rdeča nit« človekovega obrednega udejstvovanja. To podkrepi z dejstvi, da so bile in vedno tudi so družbeno obredne in praznične prakse vedno neposredno povezane s svetovnim nazorom posamezne skupnosti ali družbe in z dojemanjem njene lastne identitete, saj so obredi in z njimi obredni dialog ključni del javnega in družbenega življenja vse od prazgodovine do danes. Ob koncu razprave pa avtor izpelje iz svetopisemskega odlomka o »dveh učencih na poti v Emavs« (Lk 24,13-35) sedem značilnosti obrednega dialoga, ki potrjujejo, da je človek vedno bil in tudi ostal obredno-dialoško bitje in bitje praznovanja. </dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2024-10-17 09:16:53</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>164151</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
