<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164120"><dc:title>Odnos kot človekova izkušnja Presežnost</dc:title><dc:creator>Osredkar,	Mari Jože	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>oseba</dc:subject><dc:subject>odnos</dc:subject><dc:subject>teološka relacijska teorija</dc:subject><dc:subject>presežnost</dc:subject><dc:subject>Bog</dc:subject><dc:description>Odkar obstaja človek, je na našem planetu prisotna njegova religijska dejavnost oz. je prisotno tudi verovanje. Postavljamo tezo, da se bo človek po tem, kar ga presega, stegoval tudi v prihodnosti. V prispevku skušamo pokazati, da je verovanje zelo tesno povezano z odnosom. Ker je človek bitje odnosov, je tudi homo religiosus. Bistvena dejavnost bitja v odnosu je namreč iskanje partnerja, s katerim se je v odnosu znašel. Ko človek v odnosu do drugega ne prepoznava zgolj drugega, ki ga izkuša s svojimi čutili, temveč ob tem prepoznava tudi odnos do Drugega – ki človeka sicer presega, pa vendar se mu On v odnosu pusti prepoznati –, človek postane vernik. Če drugega, ki ga vidi, sliši in občuti, človek nagovarja s ‚ti‘, komunicira z nekom iz svojega sveta. Ko pa Nekoga, ki je onkraj zmožnosti biti izkušan s človekovimi čutili, človek nagovarja s ‚Ti‘, komunicira s Presežnostjo – oz. človek z molitvijo izraža svojo vero. Vernik v medčloveškem odnosu izkuša Presežnost. Vera je namreč sposobnost prepoznavanja prisotnosti Presežnosti v njeni odsotnosti oz. sposobnost prepoznavanja prisotnosti Drugega v odnosu do drugega. Ta sposobnost se, hkrati s sposobnostjo komuniciranja, v človeštvu ohranja iz roda v rod. </dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2024-10-17 07:26:39</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>164120</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
