Napovedna vrednost nasičenosti možganov in skeletne mišice s kisikom med oživljanjem za povrnitev spontanega krvnega obtoka pri srčnem zastojuKošir, Miha (Avtor) Podbregar, Matej (Mentor) srčni zastojinfrardeča spektroskopijaregionalna tkivna nasičenost s kisikompovrnitev spontanega krvnega obtokakardiopulmonalno oživljanjeNamen dela: Srčni zastoj zunaj bolnišnice (OHCA) je pomemben vzrok obolevnosti in umrljivosti. Trenutno še ne poznamo zanesljivih napovednih dejavnikov, ki bi med kardiopulmonalnim oživljanjem napovedali uspešnost oživljanja. Z uporabo bližnje infrardeče spektroskopije (NIRS), s katero lahko merimo regionalno tkivno nasičenost s kisikom (rSO2) v skeletni mišici in možganih, bi lahko napovedovali uspešnost oživljanja. Višje vrednosti rSO2 možganov so povezane z večjo verjetnostjo za povrnitev spontanega krvnega obtoka (ROSC). Vrednosti rSO2 možganov, na podlagi katerih bi lahko napovedali izid oživljanja, še niso natančno opredeljene. Prav tako ni podrobneje raziskana povezava med rSO2 možganov in skeletne mišice pri bolnikih z netravmatskim srčnim zastojem. Namen raziskave je ugotoviti ali obstaja povezava med vrednostjo rSO2 možganov in skeletne mišice ter povrnitvijo spontanega krvnega obtoka pri bolnikih z zunajbolnišničnim srčnim zastojem. Metode: V monocentrično, prospektivno, nerandomizirano, opazovalno raziskavo, ki je potekala na območju, ki ga pokriva enota SNMP ZD Ljubljana, med septembrom 2019 in majem 2022, smo vključili 30 bolnikov z netravmatskim OHCA. Ekipa NMP je po prihodu na teren začela z dodatnimi postopki oživljanja v skladu s trenutno veljavnimi smernicami Evropskega sveta za oživljanje. Hkrati smo osebi v srčnem zastoju, čim prej po prihodu na kraj, na desno polovico čela in desno dlan v predelu mišice tenar za spremljanje rSO2 nalepili samolepilni NIRS sondi. Tkivno nasičenost s kisikom smo nepretrgoma beležili med oživljanjem in med morebitnim transportom v bolnišnico. Napravo smo odstranili ob predaji bolnika z ROSC v bolnišnici ali po prenehanju oživljanja in potrditvi smrti (brez ROSC). Podatke iz naprave smo združili s pisno dokumentacijo, ki se izpolni ob kardiopulmonalnem oživljanju na terenu. Pri vsaki meritvi smo zabeležili začetno, najvišjo in končno vrednost rSO2. Izračunali smo tudi razliko med najvišjo in začetno izmerjeno vrednostjo tkivne nasičenosti s kisikom (absolutna sprememba rSO2 – delta rSO2). Rezultati: Deset meritev smo izključili iz analize zaradi tehničnih težav ali ker niso ustrezale zahtevam protokola. Tako smo v analizo vključili 20 bolnikov (66,0 let (60,5–79,5 let), 65 % moških) z OHCA. Pri polovici vključenih bolnikov je šlo za srčni zastoj pred pričami, v 70 % primerov so očividci izvajali temeljne postopke oživljanja. Mediana dostopnega časa ekip NMP je bila 13,5 minut (11,0–19,0 minut). ROSC je bil dosežen pri petih bolnikih (25 %). Ugotovili smo korelacijo med najvišjimi vrednostmi rSO2 skeletne mišice in možganov (n = 18, rho: 0,578, p = 0,0121). Korelacije med začetno, končno rSO2 vrednostjo ter izračunano razliko (delta rSO2) skeletne mišice in možganov nismo ugotovili. Bolniki, pri katerih je bil dosežen ROSC, so imeli značilno višje začetne, najvišje in končne vrednosti rSO2 skeletne mišice v primerjavi z bolniki, kjer ROSC ni bil dosežen (začetna rSO2: 49,0 % (39,7–53,7 %) proti 15,0 % (12,0–25,2 %), p = 0,006; najvišja rSO2: 76,0 % (52,7–80,5 %) proti 34,0 % (18,0–49,5 %), p = 0,005; končna rSO2: 72,0 % (48,7–74,7 %) proti 16 % (12,0–35,0 %), p = 0,002). Bolniki z doseženim ROSC so imeli višje najvišje in končne vrednosti rSO2 možganov in izračunano razliko med začetno in najvišjo rSO2 (delta rSO2) možganov v primerjavi s skupino brez ROSC (najvišja rSO2: 77 % proti 42,0 % (30,5–53,0 %), p = 0,01; končna rSO2: 77 % proti 39,0 % (29,7–52,7 %), p = 0,01; delta rSO2: 27 % proti 10,5 % (6,0–15,0 %), p = 0,007). Zaključki: Ugotovili smo, da je med kardiopulmonalnim oživljanjem pri bolnikih z OHCA možno sočasno meriti rSO2 skeletne mišice in možganov. Ugotovili smo korelacijo med najvišjimi vrednostmi rSO2 skeletne mišice in možganov. Bolniki z ROSC so imeli v primerjavi z bolniki brez ROSC višje začetne, najvišje in končne vrednosti rSO2 skeletne mišice. Prav tako so imeli bolniki z ROSC v primerjavi z bolniki brez ROSC višje najvišje in končne vrednosti možganske rSO2 ter večji absolutni porast rSO2 v možganih. Ugotovitve kažejo na to, da bi meritve tkivne rSO2 v skeletni mišici in možganih med kardiopulmonalnim oživljanjem, lahko bile dodatna merilna metoda, ki bi odločevalcem pomagale pri napovedi prognoze oživljanja bolnikov z OHCA.20242024-10-17 07:15:07Doktorsko delo/naloga164113sl