<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164106"><dc:title>Vera zakoncev, ki so utrpeli zakonsko ločitev</dc:title><dc:creator>Slatinek,	Stanislav	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>zakonska vez</dc:subject><dc:subject>osebna vera</dc:subject><dc:subject>ločitev</dc:subject><dc:subject>ničnost zakona</dc:subject><dc:subject>blagor zakoncev</dc:subject><dc:description>Na cerkvenih sodiščih (v zadnjem času) beležimo povečano število zakonskih razvez oz. ločitev. Na prvi pogled se lahko zdi, da pastorala ta pojav pogosto razlaga kot ‚krizo vere‘ poročenih. Cerkveno pravo medtem ugotavlja, da so prav ničnostne zakonske pravde pogosto znamenja ‚prebujene vere‘ trpečih zakoncev, ki so izkusili zakonsko ločitev. Tožbeni spisi za ničnost zakona so pogosto polni vere, da ni vse izgubljeno. Tudi raziskava ničnostnih zakonskih pravd na cerkvenem sodišču v Mariboru (2010–2020) kaže, da se cerkveni zakoni pri mnogih zakoncih niso sklenili zaradi ohranjanja krščanske tradicije in da zakonska zveza ni bila zgolj nekaj naključnega. Ugotavljamo, da so mnogi zakonci dober zakon iskreno želeli skleniti, pa so doživeli zakonski ‚brodolom‘ (ločitev). Z ničnostno pravdo pa se je pri mnogih sled ‚vere v Boga‘, ki jo podpira božja milost – v smislu besede verovati, verjeti, da bodo vsaj drugič (oz. prvič, po sodbi o ničnosti) pravi zakon v smislu popolne podaritve in zakonske zvestobe lahko sklenili –, ponovno prebudila. </dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2024-10-17 06:56:51</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>164106</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
