<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=164046"><dc:title>Odprtost pomenu kot temelj upanja v vzgoji in izobraževanju</dc:title><dc:creator>Vodičar,	Janez	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>upanje</dc:subject><dc:subject>vzgoja za upanje</dc:subject><dc:subject>kateheza</dc:subject><dc:subject>globalni vzgojni dogovor</dc:subject><dc:subject>pomen</dc:subject><dc:subject>odprta perspektiva</dc:subject><dc:description>Vzgoja in izobraževanje sta vedno povezana z upanjem. Vendar je to v konkretne vzgojno-izobraževalne cilje vključeno redko. Članek s pomočjo razumevanja telesa in procesa spoznavanja pri Paulu Ricoeurju izpostavlja možnost vzgoje za upanje. To je mogoče le v možnosti odpiranja lastnih perspektiv, ki izhajajo iz osnovnih pomenov. Še posebej kateheza mora v konkretni telesnosti ter ujetosti v prostor in čas odpirati potrebo po  upanju. Iz poziva papeža Frančiška po globalnem vzgojnem dogovoru je izpeljana potreba po preseganju vzgoje, ki se osredotoča zgolj na izobraževanje. Prenovljena vloga učitelja, ki bo gradil na zaupanju s pomočjo poglobljenega osebnega odnosa, je dober začetek vzgoje za upanje. Kakor ravna Jezus ob srečanju s Samarijanko, tako lahko deluje tudi katehet – da bo vodil k spremembi omejene perspektive in gradil na upanju, ki zavezuje. </dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2024-10-16 10:29:22</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>164046</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
