Hieronimova in sodobna spoznanja o literarni kakovosti Svetega pismaAvsenik Nabergoj, Irena (Avtor) hebrejsko Sveto pismoSeptuagintaVulgatacerkveni očetjeliterarna kakovost Svetega pismadobesedni in duhovni pomen Svetega pismapomen Hieronimovega delamoderna literarna kritikaV prvih stoletjih krščanstva so številni cerkveni očetje, kakor so Tacijan Sirski (približno 120–180), Klement Aleksandrijski (150–111), Origen (184–253), Evzebij (260–339), Janez Krizostom (347–407), Ambrozij (339–397), Hieronim (347–419) in Avguštin (354–430), izrazili svoje poglede o literarnih lastnostih svetopisemskih besedil. V 2. in 3. stoletju je med učenjaki prevladovalo mnenje, da se literarne in retorične lastnosti Svetega pisma ne morejo meriti z najpomembnejšim standardom klasične grško-rimske retorike, saj pisateljev svetih spisov niso gnale literarne ali retorične konvencije, ampak vsebina razodetja. V 4. stoletju pa so cerkveni očetje širokega znanja in literarne spretnosti v Svetem pismu prepoznali nekatere izrazite lastnosti literature. Ta prispevek obravnava sv. Hieronima (Eusebius Hieronymus), ljubitelja klasične literature in latinsko-grške dvojezičnosti, ki je Sveto pismo prevajal iz izvirnih jezikov in napisal veliko svetopisemskih komentarjev in pisem. Hieronim je bil umetnik besede s pretanjeno občutljivostjo za lepoto jezika. Bolj prepričljivo kakor katerikoli drug starodavni svetopisemski učenjak je dokazal, da je hebrejska Stara zaveza umetniška na svoj posebni način. Ugotovil je, da imajo literarne zvrsti Svetega pisma umetniško vrednost kot literatura in jih je mogoče najbolje razločiti ob uporabi literarnih konvencij, ki so oblikovale Staro zavezo. Prispevek se osredotoča na Hieronimove uvode v njegove prevode svetopisemskih knjig, na njegova pisma in svetopisemske komentarje, ki najbolje kažejo njegovo prepričanje o umetniški kakovosti Svetega pisma. 20212024-10-14 12:40:34Članek v reviji163938sl