<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=163859"><dc:title>Videti sence, strmeti v Sonce</dc:title><dc:creator>Cvetek,	Robert	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>travma</dc:subject><dc:subject>potravmatska rast</dc:subject><dc:subject>posttravmatska rast</dc:subject><dc:subject>eksistencialna vprašanja</dc:subject><dc:subject>nenamerna slepota</dc:subject><dc:description>Številne raziskave kažejo, da procesi v možganih, tako v fizičnem, še bolj pa v socialnem okolju, v veliki meri izbirajo, kaj bomo kot posamezniki opazili in naredili za pomembno, s tem pa si ustvarjamo tudi subjektivne sisteme za interpretacijo sveta in življenja. Travmatične izkušnje imajo zaradi specifične spominske narave pri tem posebno vlogo, zaradi pogoste navzočnosti ogroženosti življenja pa predvsem tudi za bivanjski vprašanji končnosti in smisla življenja. Ti dve vprašanji današnji družbi delata velike probleme, na nekatere njune vidike pa dajeta vera in religija prepotrebne in pomembne odgovore. Odgovore je treba sprejeti ne le na kognitivni in razumski ravni, ampak jih uvrstiti tudi v vedénje in življenje, predvsem pri žrtvah travme pa jih dajati v sočutnem, pristnem, ljubečem in varnem odnosu, v katerem je možno regulirati intenzivne afekte in anksioznost. Pri tem je lahko v veliko pomoč akademsko delo v smislu interdisciplinarnega dialoga, h kateremu močno poziva tudi papež Frančišek. </dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2024-10-14 07:20:21</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>163859</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
