Vloga in pomen hipostaze v filozofskem sistemu Gorazda KocijančičaLajovic, Jan (Avtor) Strahovnik, Vojko (Mentor) hipostazaapofatični Ničbitjaz-svetradikalnoFilozofija Gorazda Kocijančiča predstavlja radikalen premik v razumevanju človekove biti in njegovega odnosa do svojega Izvora. Ta apofatična filozofija je utemeljena na metodi razbitja (razbitenja), ki misel vodi od ontičnega, prek ontološkega v to, kar Kocijančič imenuje metaontologija. Celotna stavba njegovega sistema se suče okoli uvida v hipostatičnost človeka, ki po eni strani pomeni do kraja zaostreno izpeljavo transcendentalnega subjektivizma, kakor se je začel z Edmundom Husserlom, in nadaljeval v delih Martina Heideggerja, predvsem pa Jeana-Luca Mariona in Emmanuela Levinasa, po drugi strani pa globoko zasidranost znotraj apofatične tradicije antične Grčije in krščanstva. Človek kot hipostaza, v Kocijančičevi filozofski refleksiji, ni več razumljen kot bivajoče, temveč kot bit sama. Kot tisto, kar podarja bit celoti bivajočega, ki je jaz- svet oziroma vsebina hipostaze. Radikalnost tega premika (recimo glede na Heideggerjevo pojmovanje človeka kot tubiti) se kaže v tem, da je hipostaza ena in edina bit, ki je vselej moja. S tem zasukom je v filozofijo vpeljana najvišja oblika konkretnosti in intimnosti posameznika, ki razveljavlja in v novo luč postavlja vsa (dosedanja) metafizična opredeljevanja človeka. Osrednje mesto hipostatičnega uvida se najprej kaže na področju ontologije, kjer hipostaza kot edina in vselej moja bit srečuje svojo mejo v drugem biti, takoj zatem pa na področju etike, kjer (meta)ontološki uvid v hipostatičnost, dobi svojo praktično dovršitev v etični zaobrnitvi hipostaze. Na tej ontološko- etični osnovi Kocijančič gradi svoj filozofski sistem, z obravnavo (razbitenjem) klasičnih filozofskih tem Niča, Neskončnega, erosa, znanosti, politike in zgodovine.J. Lajovic20242024-10-09 09:26:09Diplomsko delo/naloga163615sl