Etnološki oris in folklorni paberki o svetem Hieronimu na slovenskih tlehStanonik, Marija (Avtor) slovensko etnično ozemljezgodovinaslovstvena folklorašegeromanjaČlanek skuša najprej predstaviti sv. Hieronima v slovenski zavesti, kakor pričajo o njem redki filološki viri. Naključni viri iz starejših obdobij in narečna poimenovanja Hieronimovega imena – Heron (Heruon), Ronko ali Rone, Jeruman – pričajo, da je bila v preteklosti zavest o njem veliko bolj živa kot danes. Tretji, etnološki razdelek je tik pred pozabo še prestregel pričevanje, da je bilo nekdaj zatekanje k sv. Hieronimu veliko bolj živo, danes pa ohranja spomin nanj le še cerkveni koledar z bledimi spomini na nekdanja praznovanja ob podružničnih cerkvah, ki so posvečene sv. Hieronimu (Petkovec, Čelje, Bošamarin /pri Kopru/, Topolovec, Tabor nad Vranskim), in romanja (Nanos, Koritnice pri Knežaku, Petkovec, Topolovec), v Ljubljani pa so oživele t. i. Hieronimove maše v latinščini vsako leto ob emonski krstilnici 30. septembra. Nobenega slovenskega niti vremenskega pregovora ni, ki bi bil povezan s svetim Hieronimom, čeprav je nekdaj v vinorodnih krajih njegov god vsako leto zaznamoval rok, do katerega naj bi bilo obrano grozdje. Prav to, da je bilo pri romarskih cerkvah sv. Hieronima na razpolago vipavsko grozdje, se je romarjem v Koritnice pri Knežaku in v Čelje pri Ilirski Bistrici zelo vtisnilo v spomin. Najbogatejši je osrednji razdelek s starodavno pravljico in raznovrstnimi povedkami, kar je pravo malo odkritje, spominskimi pripovedmi, uverami in priprošnjami, v katerih je zaznati predkrščansko mitološko plast pod krščansko odejo, v katero se vrivajo novodobni pojavi. Metanje darov v vodo pomeni pravzaprav darovanje vodi, t. i. sladkorčki pa so očiten dokaz sodobne socialne kulture, saj jih nekdaj niso poznali. Dejstvo je, da zbrano folklorno terensko gradivo ni pripomoglo k razrešitvi vprašanja o kraju (in času) Hieronimovega rojstva. Ob obeh še kolikor toliko živih Hieronimovih romarskih cerkvah na Notranjskem (Koritnice, Čelje) povzroča začudenje, da je v bližini tudi cerkev, posvečena sv. Antonu Puščavniku, na Taboru pri Vranskem pa so kar v cerkvi sv. Hieronima dodali še oltar sv. Antona Puščavnika in informatorji nesramežljivo in po pravici navajajo, da so se verniki že nekdaj, danes pa se sploh zatekajo bolj k sv. Antonu kot k sv. Hieronimu. 20212024-10-08 13:15:36Članek v reviji163548sl