<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=163542"><dc:title>Liturgična inkulturacija in vprašanje tradicije</dc:title><dc:creator>Oblonšek,	Cecilija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>tradicionalna liturgija</dc:subject><dc:subject>liturgična inkulturacija</dc:subject><dc:subject>dialog</dc:subject><dc:subject>motuproprij Traditionis Custodes</dc:subject><dc:description>Prispevek se želi dotakniti vprašanja, kako ohranjati zvestobo tradiciji Cerkve in hkrati z vso spoštljivostjo do zadnjega cerkvenega zbora njegovo novost živeti danes, obenem
pa zreti v svetlo prihodnost Kristusove Cerkve. Že dalj časa prisotno težavno situacijo v zvezi
z občestvi, ki obhajajo liturgijo po Rimskem misalu iz leta 1962, in nekaterimi med njimi,
ki Cerkvi očitajo, da predpise zadnjega cerkvenega zbora pogosto interpretira samosvoje
in v mnogih primerih napačno, je nedavno zaostril dokument papeža Frančiška. Sveti oče
je izdal motuproprij Traditionis custodes, v katerem omejuje možnosti obhajanja takih oblik
liturgije oz. daje odločitev o tem v roke krajevnim škofom, ki naj v svoji škofiji presodijo, ali
ti verniki ne krhajo edinosti Cerkve. Nastala napetost še bolj kot prej nalaga odgovornost,
da bodo naša obhajanja res odsevala večno Lepoto, ohranjala zvestobo predpisom in hkrati
omogočala ustvarjalnost tam in le tam, kjer jo predvideva sama liturgija. V drži ponižnosti
je namreč treba priznati, da se mlajša generacija obrača k tradicionalni liturgiji tudi zato,
ker so bili verniki priča nekaterim primerom obhajanj, ki so po novem misalu predvideni
obred siromašili, ga prilagajali po svoje in tako počeli prav to, pred čimer papež Frančišek
svari tradicionaliste – odklanjali drugi vatikanski cerkveni zbor. Z izjavo svetega očeta, v kateri poudarja, »da so edini izraz ʻpravila molitveʼ (lex orandi) rimskega obreda bogoslužne
knjige, ki sta jih razglasila sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. v skladu z odloki drugega
vatikanskega koncila« (Pismo), se torej zavezujemo temu, da naj se »vsako bogoslužje obhaja
dostojanstveno in v zvestobi bogoslužnim knjigam, ki so bile razglašene po drugem vatikanskem koncilu, brez ekscentričnosti, ki se zlahka izpridijo v zlorabe« (Pismo). Prav liturgični
inkulturaciji se nalaga naloga ohranjati zvestobo in hkrati rojevati sadove obreda, ki preraja
kulturo, zato je v tej luči pomembno reflektirati trenutno situacijo in iskati liturgične izraze,
ki bodo zmožni presegati napetosti.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2024-10-08 12:24:44</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>163542</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
