<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=163528"><dc:title>Prevpraševanje dialoga med judovstvom in krščanstvom v delih Jacoba Neusnerja</dc:title><dc:creator>Abram,	Špela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>judovstvo</dc:subject><dc:subject>krščanstvo</dc:subject><dc:subject>medreligijska teologija</dc:subject><dc:subject>dialog</dc:subject><dc:subject>simboli</dc:subject><dc:subject>empatija</dc:subject><dc:description> Krščanstvo in judovstvo si med seboj le navidezno delita simbole in izraze, ti pri‑
našajo v lastnem avtentičnem kontekstu popolnoma svojstven pomen, veri pa druga drugi
ne predstavljata niti ozadja niti kontinuitete, piše Jacob Neusner (1932–2016), ki argument
zaostri celo do te mere, da je zaradi popolnega nerazumevanja nemogoč tudi konflikt. V pre‑
glednem članku pogledov tega judovskega avtorja 21. stoletja bom navedla njegova stališča
do prostora srečanja med judovstvom in krščanstvom. Avtor izvirno problematizira pristope
obeh religij in opozarja na simbolno disonanco. Vztrajanje pri podobnostih, ki naj bi pove‑
zovale obe religiji v bratstvo, pa po mnenju avtorja ustvarja iluzijo dialoga, ki končno služi
le izmikanju pred veliko nalogo oblikovanja (ali vsaj konceptualizacije) krščanske teologije
judovstva na eni in judovske teologije krščanstva na drugi strani. Ker Neusner pravzaprav
zanika obstoj možnosti dialoga, lahko govorimo o delu začetka tvorjenja konceptov o dru‑
gem skozi empatično izkušnjo, kakor jo predlaga avtor, ki so predpogoj za tvorni dialog
v prostoru, kjer se izrekanje o drugem ne začne več zaradi družbenih in političnih okoliščin,
temveč zaradi zavedanja vrednosti tega, da teologiji kot znanosti vere uspe »oblikovati teorijo
o ‘drugem’, tako da lahko drugega znotraj svoje vere spoštujem in prepoznavam njegovo
legitimnost znotraj strukture moje lastne vere« (1991, 110). Kako se Neusnerjeva misel uvršča
med nekatere druge pomembnejše judovske mislece dialoga 21. stoletja in kakšne izzive pri‑
naša katoliški teologiji? Nanjo se je s pričevanjem v knjigi Jezus iz Nazareta odzval tudi papež
Benedikt XVI. Ne nazadnje pa je začetek izziva napovedal že Jezus z besedami učencem:
»Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro
obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala. Tudi novega vina nihče ne vliva v stare mehove,
sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni; pač pa se
mora novo vino vlivati v nove mehove. Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi:
‘Staro je dobro.’« (Lk 5,36‑39)</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2024-10-08 12:02:38</dc:date><dc:type>Članek v reviji</dc:type><dc:identifier>163528</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
