Sočutje faraonove hčere v Svetem pismu in maščevalna pravičnost Medeje v grški dramiAvsenik Nabergoj, Irena (Avtor) vera egiptovskih babicsočutje faraonove hčerepokorščina Božji avtoritetiMedejina maščevalnostmanipulacija s pravičnostjo bogovdetomorsamouničenjeNa začetku Druge Mojzesove knjige (2 Mz 2,1-10) in v Evripidovi tragediji Medeja sta predstavljena dva diametralno nasprotna lika ženske najvišjega statusa: faraonova hči na eni strani ter boginja in Jazonova žena Medeja na drugi. Prva iz sočutja do nebogljenega otroka reši tujega, hebrejskega otroka in ga posvoji, druga celo najbolj naravno in globoko materinsko ljubezen do svojih otrok podredi odločitvi, da se svojemu možu Jazonu za njegovo nezvestobo maščuje z najbolj skrajnimi sredstvi. Z natančnim branjem in analizo literarnih besedil sem primerjala ravnanje egiptovskih babic, faraonove hčere in Medeje v razmerju do hierarhije avtoritet in etičnih premislekov. Rezultat analize je ugotovitev, da lik faraonove hčere temelji na hebrejskih teoloških postavkah, po katerih Bog s svojo previdnostjo vodi človeško zgodovino, največkrat v nasprotju s človeškimi načrti, ki so v službi človeških ambicij in moči. Medeja pa vzporedno nastopa kot boginja in kot človeško bitje ter se na skrajno krivico odziva s skrajnimi sredstvi s sklicevanjem na pravičnost bogov v dejanjih, ki so po splošnem čutu v nasprotju z vsemi predstavami o božji pravičnosti.20202024-10-07 09:58:23Neznano163407sl