<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=163031"><dc:title>Merjenje izražanja genov za imunosupresivne dejavnike mezenhimskih matičnih/ stromalnih celic kostnega mozga s potencialom za uporabo pri zdravljenju SARS-CoV2</dc:title><dc:creator>Dolar Bratuša,	Alisa	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zupan,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Haring,	Gregor	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>mezenhimske matične celice</dc:subject><dc:subject>vnetni dejavniki</dc:subject><dc:subject>qPCR</dc:subject><dc:subject>izražanje genov</dc:subject><dc:subject>imunomodulatorne molekule</dc:subject><dc:description>Mezenhimske matične celice (MSC) so celice stromalnega izvora in so sposobne samoobnove in diferenciacije v celice mezodermalne plasti. Zelo pomembna lastnost MSC so njihove imunomodulatorne in protivnetne sposobnosti, ki pomagajo umiriti imunski odziv, s čimer prispevajo k popravilu tkiv in zmanjšanju nastajanja brazgotin. MSC so obetavne za zdravljenje različnih bolezni, vključno s COVID-19, zaradi svojih regenerativnih in imunomodulatornih lastnosti. Namen magistrske naloge je bil ugotoviti razlike imunosupresivnega potenciala treh vzorcev MSC po tretiranju z vnetnimi citokini. Testirane celice so bile pridobljene iz kostnega mozga mladega darovalca in predhodno gojene na dva načina, in sicer ročno ali v bioreaktorju Quantum. Kot kontrolne celice pa smo uporabili celice izolirane iz kosti stegnenice darovalca po smrti. Na podlagi zastavljenih ciljev magistrske naloge smo si postavili naslednje tri hipoteze. Prvič, da imajo testirane celice višje bazalno izražanje genov za vnetne dejavnike kot kontrolne celice. Drugič, da se po tretiranju z IL1β, IFN-γ in TNF-α poveča izražanja genov za vnetne dejavnike pri obeh vzorcih celic. Tretjič, da imajo testirane celice višje izražanje genov za vnetne dejavnike kot kontrolne celice po tretiranju z IL1β, IFN-γ in TNF-α. Primarne MSC smo namnožili v pogojih in vitro in jih nato tretirali s citokini IFN-γ, TNF-α in IL-1β. Po končanem tretiranju celic s citokini smo iz njih izolirali informacijsko RNA, ki smo jo nato prepisali v komplementarno DNA. Sledila je optimizacija metode kvantitativne verižne reakcije s polimerazo, ki smo jo uporabili za merjenje izražanja genov za vnetne dejavnike IDO1, TGFB1, CD274, TNFAIP6, IL1RN in HLA-G. Dobljene vrednosti smo normalizirali na referenčni gen GAPDH. Rezultati so pokazali, da se bazalno izražanje med testiranimi in kontrolnimi celicami razlikuje pri genih IL1RN, TNFAIP6 in HLA-G. Po tretiranju z IL1β, IFN-γ in TNF-α se poveča izražanje genov IDO1, TNFAIP6, IL1RN in HLA-G pri vseh treh vzorcih celic. Po tretiranju z IL1β, IFN-γ in TNF-α pa je izražanje genov TNFAIP6 in IL1RN višje pri testiranih celicah v primerjavi s kontrolnimi celicami. Tako smo vse tri hipoteze potrdili samo za gena IL1RN in TNFAIP6 ter s tem dokazali imunomodulatorni potencial testiranih celic, ki je osnova za njihovo nadaljnje testiranje pri boleznih kot je COVID-19.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-10-01 08:46:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>163031</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
