Požarne lastnosti naravnih izolacijRemec, Zala (Avtor) Schnabl, Simon (Mentor) naravna izolacijagorljivostovčja volnalesna volnakonopljaPri izbiri ustrezne toplotne izolacije objekta je treba poleg prenosa toplote, ekonomskega vidika, trdnosti in stabilnosti upoštevati tudi njihovo optimalno delovanje in čim manjši vpliv na okolje. Na tržišču obstaja več različnih vrst toplotnih izolacij, od najpogosteje uporabljene steklene volne, kamene volne, EPS in XPS do naravnih materialov, kot so volna, konoplja, celuloza, lan itd., ki imajo različne tehnične lastnosti, kot so toplotna in zvočna izolacija, požarne lastnosti, sposobnost uravnavanja vlažnosti okolja ter ogljični odtis. V magistrskem delu so obravnavane tri naravne izolacije, ovčja volna, celulozna izolacija (lesna volna) ter izolacija iz konoplje, katerih prednost je relativno majhen vpliv na okolje, prispevek k večjemu udobju v zaprtih prostorih zaradi zmanjšanja onesnaženosti zraka in dobra požarna odpornost, že zaradi samih lastnosti materiala ali pa zaradi dodanih zaviralcev gorenja. Proksimativno analizo omenjenih vzorcev se je določilo z uporabo metod TA, in sicer EGA, TGA, DTA, DTG. S pomočjo metod TA se je ugotavljala termična stabilnost treh vzorcev toplotnih izolacij, glede na spremembo mase vzorca in toplotne spremembe v vzorcu med termično obremenitvijo vzorca. Z EGA metodo, ki združuje termogravimetrični analizator (TGA) in kvadrupolni masni spektrometer (QMS) se je poskušalo določiti oz. ugotoviti sestavo hlapnih komponent vzorcev. Cilj raziskave je ugotoviti, katera od obravnavanih naravnih izolacij je glede na proksimativno sestavo, termično stabilnost in ceno najboljša izbira, pri čemer se bo upošteval tudi ogljični odtis (GWP) in vgrajena energija (EE) vsakega vzorca izolacije. Rezultati metod termične analize so pokazali, da ovčja volna, lesna volna in konopljina izolacija razpadejo v tristopenjskem procesu. Prva stopnja vključuje izgubo vlage, druga stopnja nastanek hlapnih komponent oz. piroliznih plinov, tretja stopnja podžig fiksnega ogljika, ostanek po termični obdelavi je pepel. Prvi dve spremembi mase vzorca potekata v inertni atmosferi (argon), tretja pa v oksidativni atmosferi (argon in kisik) v temperaturnem intervalu od 40 °C do 900 °C, pri čemer so se beležile nastale komponente termičnega razpada vzorca. Ugotovitve so pokazale, da je konopljina izolacija imela večjo termično obstojnost zaradi višje temperature nastanka piroliznih plinov in najmanjši (negativni) ogljični odtis (GWP). Volnena izolacija je imela z največjim deležem pepela, največjo toplotno stabilnost ter najnižjo ceno. Lesna izolacija pa je imela najbolj temperaturno stabilen fiksni ogljik ter najnižjo vgrajeno energijo (EE).20242024-09-30 13:20:00Magistrsko delo/naloga162994sl