<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=162968"><dc:title>Utelešena filozofska psihologija: Merleau-Ponty in Wittgenstein</dc:title><dc:creator>Bombač,	Jaka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Vörös,	Sebastjan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>filozofska psihologija</dc:subject><dc:subject>primerjalna filozofija</dc:subject><dc:subject>filozofija znanosti</dc:subject><dc:subject>pojmovna analiza</dc:subject><dc:subject>utelešenost</dc:subject><dc:subject>kognitivizem</dc:subject><dc:subject>gestalt psihologija</dc:subject><dc:description>Filozofija je tradicionalno veljala za tisto vejo vednosti, iz katere so izpeljane vse znanosti, pa tudi za tisto temeljno vedo, ki nam pomaga pri osmišljanju našega položaja v svetu ter snovanju odnosa do drugih ljudi in živih bitij. V sodobnosti se zaradi prevlade psihološkega mišljenja ta ključna vloga filozofije izgublja. V tej nalogi bom poskušal pokazati, da je filozofija še vedno relevantna, ne le v svoji sokratski (dialektični) razsežnosti, ampak tudi kot podlaga, na kateri gradimo in utemeljujemo različne znanosti ter njihove medsebojne povezave. Filozofija nam lahko v sodobnosti, prežeti z različnimi psihološkimi doktrinami, pomaga pri oblikovanju kritičnega odnosa do njih, saj je zaradi poudarka na pojmovni analizi zmožna kritično premeriti implicitne predpostavke različnih razlagalnih sistemov. V tej nalogi bom poskušal pokazati, kako lahko s pojmovno analizo, ki sta jo vsaksebi razvijala Merleau-Ponty in Wittgenstein, osmislimo temeljne psihološke doktrine 20. stoletja: introspekcionizem, behaviorizem, kognitivizem in gestalt psihologijo. Pri tem bom poskušal osvetliti temeljne podobnosti in razlike med Merleau-Pontyjevim in Wittgensteinovim pristopom. Čeprav sta si filozofa v številnih pogledih izjemno različna, bom dokazoval, da so njuni filozofski razmisleki v kontekstu sodobne filozofske psihologije ne le združljivi, temveč se medsebojno dopolnjujejo. Oba namreč analizirata pojme občutka, zaznave, pozornosti in telesnosti, s čimer po mojem mnenju posodobita tradicionalno filozofsko psihologijo, izvirajočo iz 18. stoletja, katere glavni predmet je bila določitev dometa znanstvene psihologije. Zaključil bom, da je filozofska psihologija ključna za ohranjanje možnosti nove psihologije, ki stremi k ohranjanju vloge izkustva. Pri tem bom poudaril, da izkustva ne želim razumeti kot nečesa presežnega, ampak ravno nasprotno, kot nekaj primarnega, kot negativno točko, okrog katere se razporejajo vse (pozitivne) vsebine.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-30 08:19:06</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>162968</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>