Proučevanje adhezije monocitov na žilni endotelij po izpostavitvi nanodelcemKuster, Tamara Picaboo (Avtor) Urbančič, Iztok (Mentor) Koklič, Tilen (Komentor) pritrjevanje monocitovaktivacija endotelijskih celicnanodelci titanovega dioksidatrombinadhezijski proteiniSrčno-žilne bolezni so kljub mnogim prizadevanjem eden najpogostejših vzrokov obolevnosti in smrtnosti po vsem svetu. Za njihov razvoj je pogosto kriva ateroskleroza, pri njenem nastanku in napredovanju pa se vedno bolj poudarja pomen imunskega sistema. Ob aktivaciji endotelijskih celic žil se na njihovi površini izrazijo adhezijski proteini, v okolico pa sprostijo pro-vnetni citokini in kemokini. Ti privabljajo žilne monocite, ki se začnejo pritrjevati na endotelij. Aktivacijo endotelijskih celic, pritrjevanje monocitov in tako nastalo vnetje naj bi spodbujali tudi trombin in nanodelci titanovega dioksida. Zaradi sposobnosti trombina, da sproži povečano izražanje adhezijskih molekul na endotelijskih celicah, naj bi bil pomemben dejavnik v aterogenezi. Nanodelci TiO2 se uporabljajo v mnogih industrijah, tudi v biomedicini. Njihova razširjena uporaba predstavlja večjo možnost, da smo jim ljudje izpostavljeni. Ker lahko v telesu nakopičeni nanodelci sprožijo vnetje in poškodbo tkiv, je ocenjevanje njihove toksičnosti za različne organske sisteme ključnega pomena. Z razvojem novih in vitro modelov lahko pomembno prispevamo k popolnejši toksikološki oceni snovi in napovemo njihov vpliv na zdravje ljudi. Z magistrsko nalogo smo preko celičnega in vitro modela opredelili sposobnost trombina in nanocevk TiO2, da aktivirajo žilno endotelijsko celično linijo 2H-11. To smo najprej preverili z določanjem obsega pritrjevanja žilnih monocitov WEHI-274.1 na endotelij s pomočjo konfokalne fluorescenčne mikroskopije. Nato pa smo endoteliju, izpostavljenem trombinu in nanocevkam TiO2, določili še izražanje adhezijskih proteinov ICAM-1 in VCAM-1, tako da smo jih označili s primarnimi fluorescenčnimi protitelesi in opredelili odstotek površine slikanega endotelija, pokritega s signalom protiteles. Rezultati so pokazali, da je število pritrjenih monocitov linearno naraščalo s časom ne glede na pogoj, kateremu je bil endotelij izpostavljen. S statističnim testiranjem razlik v številu pritrjenih monocitov med trombinom oz. nanocevkami TiO2 in negativno kontrolo, za katero nam je služil neizpostavljen endotelij, nismo uspeli potrditi. V primerjavi z negativno kontrolo so podatki nakazovali tudi na manj obsežno izražanje adhezijskih proteinov pri endoteliju, izpostavljenem trombinu, in obsežnejše izražanje adhezijskih proteinov endotelija, izpostavljenega nanocevkam TiO2, vendar ob danem številu meritev razlike v izražanju ICAM-1 in VCAM-1 še niso bile statistično signifikantne. Odsotnost razlik med kontrolo in izpostavljenimi celicami smo pripisali predvsem močni aktiviranosti endotelijskih celic 2H-11 že samih po sebi. Izkazalo se je, da so bolj podobne tumorskemu kot zdravemu endoteliju. Morda se bo v prihodnje, z izpopolnitvijo našega in vitro modela, razvila učinkovita metoda za ugotavljanje varnosti snovi in njihovega vpliva na okolje in človekovo zdravje.20242024-09-28 08:45:13Magistrsko delo/naloga162887sl